Gledališka pedagogika je precej splošen strokovni termin, ki se izmika nedvoumni definiciji, posledično pa tudi pomenski enoznačnosti. Zato se zdi smiselno, da jo uvodoma poskusim opredeliti kot nadredni pojem za različne ter med seboj pogosto (ne)povezane gledališko-pedagoške prakse, ki se razlikujejo predvsem po svojih primarnih funkcijah/usmeritvah: 

 

1. Dramska/gledališka pedagogika ali pedagogika drame/gledališča kot proces učenja teoretskih in izkustvenih vsebin, ki je namenjen veščinskemu/umetniškemu usposabljanju bodočih gledaliških (profesionalnih in amaterskih) ustvarjalcev. Izvaja se na srednješolski in visokošolski ravni kakor tudi v različnih oblikah neformalnega izobraževanja, zajema pa tehnike igre, režije in dramaturgije; zgodovino gledališča in teorijo drame; oblikovanje odrskega prostora itd. 

 

2. Gledališka pedagogika kot metoda predstavljanja oziroma poučevanja vsebin, ki so del predšolskega in osnovnošolskega kurikuluma. V to skupino gledališko-pedagoških praks bi sodila npr. gledališka ali lutkovna sekvenca/uprizoritev, katere namen je izkustvena razlaga Newtonovega gravitacijskega zakona ali predstavitev nekega poklica. 

 

3. Dejavnosti gledališke pedagogike, ki niso usmerjene niti k umetniški produkciji (cilj ustvarjalno-pedagoškega procesa ni predstava, udeleženci ne potrebujejo posebnih veščinskih/umetniških predznanj, individualno/skupinsko ustvarjalno izražanje ni predmet estetskih normativov/sodb) niti k uprizoritveni realizaciji predpisanih tem iz šolskega kurikuluma, temveč k raziskovanju drugih potencialov ustvarjalno-pedagoškega procesa. V ospredju sta samospoznavanje in samoaktualizacija s pomočjo igre/uprizarjanja: npr. ustvarjalno izražanje, refleksija in reševanje konfliktnih izkustev/situacij, učenje komunikacijskih spretnosti, razvijanje empatije in kulture dialoga, spoštovanja in sodelovanja, osebne in družbene odgovornosti  Tudi te gledališko-pedagoške dejavnosti potekajo na vseh ravneh formalnega vzgojno-izobraževalnega sistema in v okviru obšolskih/obštudijskih dejavnosti; v različnih oblikah svetovanja in vseživljenjskega izobraževanja ter v kreativno-terapevtskih kontekstih (področje gledališke pedagogike se lahko delno prekriva s psihodramo in dramsko oziroma drugimi umetnostno-terapevtskimi praksami; razlika ni toliko v uporabljenih tehnikah kot v izhodiščni usmerjenosti ustvarjalnega procesa). Metode tovrstnega gledališko-pedagoškega dela se oblikujejo in razvijajo v skladu s specifičnimi potrebami ciljnih skupin, npr. glede na starost, stopnjo družbene ranljivosti itd.

 

Kljub temu, da slovenski visokošolski prostor še ni razvil samostojnega študijskega programa gledališke pedagogike, so v njem že desetletja prisotne raznovrstne prakse, ki jih je mogoče obravnavati kot dejavnosti, ki neposredno udejanjajo prvine enega ali vseh treh navedenih pojmovanj gledališke pedagogike. S slednjo se izkustveno srečujemo udeleženci vseh ravni vzgojno-izobraževalnih procesov (od vrtca do univerze), bolj poglobljeno pa različne metode in možne aplikacije gledališke pedagogike spoznajo študenti nekaterih (po)diplomskih programov na Pedagoških fakultetah v Ljubljani, Mariboru in v Kopru; študenti Akademije za gledališče, radio, film in televizijo ter Fakultete za socialno delo UL kakor tudi Fakultete za humanistične študije UP. 

 

Posamezniki, ki se, običajno v okviru neformalnih oblik t. i. vseživljenjskega izobraževanja , izpopolnjujejo in kot mentorji tudi sami delujejo na področju gledališke pedagogike, najpogosteje pripadajo naslednjim poklicnim profilom: vzgojitelji in učitelji, specialni in socialni pedagogi, andragogi, kustosi-pedagogi, dramski igralci in dramaturgi, dramski oziroma umetnostni terapevti, strokovni delavci na področju psihološkega svetovanja, psihoterapije in socialnega varstva. 

 

To so strokovnjaki, ki v svojem neposrednem delu s skupinami in posamezniki v slovenski prostor vnašajo (in jih tudi samostojno razvijajo) metode gledališke pedagogike. Različna strokovna ozadja mentorjev se odražajo tudi v heterogenosti praks, zato je predstavitev posameznih pristopov in vzpostavljanje povezav med praktiki ključnega pomena za analizo posameznih pojmovanj, metod in načinov aplikacije gledališke pedagogike v slovenskem vzgojno-izobraževalnem sistemu kakor tudi v drugih kontekstih. 

 

Tovrstna raziskava lahko predstavlja izhodišče za razpravo o dejanskih potrebah in možnostih za razvoj študijskega programa gledališke pedagogike ali vzpostavitev funkcionalne oblike stalnega strokovnega izpopolnjevanja. Namen obeh navedenih oblik izpopolnjevanja bi bilo strokovno celovito in učinkovito usposobljeno delovanje gledaliških pedagogov v slovenskem vzgojno-izobraževalnem sistemu in širše. Smiselno pa bi bilo razmisliti tudi o strokovnem združenju, tj. o stanovski organizaciji, ki bi vsebinsko in organizacijsko skrbela za sistematičen in inkluziven razvoj že obstoječih ter šele uvajajočih se praks gledališke pedagogike v Sloveniji. 

 

V nadaljevanju bom predstavila program izbirnega veščinskega predmeta Človek in igra: uprizarjanje kulture (ČIG ), ki sem ga zasnovala za Oddelek za kulturne študije Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem in ga kontinuirano izvajam od akademskega leta 2005/06. 

 

Predmet, ki udejanja tudi nekatere principe gledališke pedagogike (usmerjene v razvoj t. i. vseživljenjskih kompetenc), ima tridelno strukturo: 1. predavanja predstavljajo uvod v uprizoritvene študije (med obravnavanimi temami so poglavja kot igra kot element kulture, komunikacijska in (samo)uprizoritvena strategija; igra kot ustvarjalna dejavnost in kreativno-terapevtska metoda; uprizarjanje med estetskim in ritualnim itd.), 2. seminarji so namenjeni samostojnemu raziskovalnemu delu študentov, 3. praktikum pa poteka v obliki izkustvene delavnice (ustvarjanje v različnih umetnostnih medijih: gib-ples, zvok-glas, likovno izražanje) in vključuje pisanje t. i. dnevnika, s katerim udeleženci vzpostavljajo refleksijo lastnih/skupinskih ustvarjalnih procesov (v dialogu s temami, ki so obravnavane na predavanjih in v seminarju). 

 

Študenti se tako seznanijo z različnimi modernimi/sodobnimi teoretskimi obravnavami (ter njihovimi medsebojnimi interakcijami) igre in uprizarjanja v kulturi – ker pri tem izhajamo iz interdisciplinarnosti uprizoritvenih študijev, lahko v seminarjih raziskujejo natančno tiste vsebine, ki jih zanimajo v širokem polju (samo)uprizarjanja kot samoaktualizacijske, komunikacijske in/ali estetske prakse. 

 

Posebna pozornost je posvečena interakciji med teoretskim in izkustvenim delom predmeta ter prenosu pridobljenih znanj v vsakdanje življenje (npr. povečana pozornost/čuječnost; izkušnja avtorefleksije posameznikovega delovanja v skupini in v ustvarjalnem procesu; možnost ustvarjanja v izbranem umetnostnem mediju in v suportivnem okolju, ki ne podaja estetskih/osebnostnih sodb; pogosto udeleženci izpostavljajo tudi razvoj novih komunikacijskih veščin; izboljšano samopodobo in pridobitev novih veščinskih znanj, ki jih je mogoče povsem preprosto aplicirati v situacijah/odnosih vsakdanjega življenja ipd.). 

 

Opisana shema predstavlja neke vrste zunanji okvir predmeta, naša srečanja so polstrukturirana, zato se njihova dejanska vsebina/realizacija oblikuje vsakič znova. Ta strukturni model ima dvojno funkcijo: po eni strani pomaga vzpostavljati osnovno stabilnost in varnost, njegova razprtost pa skuša spodbuditi čimbolj optimalne pogoje za to, da bi vsak posamezni udeleženec kakor tudi skupina kot celota lahko čimbolj avtonomno oblikovala svojo ustvarjalno-raziskovalno izkušnjo.  

 

ČIG je t. i. izbirni veščinski predmet, ki ga lahko izberejo študenti 2. in 3. letnika vseh dodiplomskih študijskih smeri UP FHŠ: doslej so pri njem sodelovali študenti kulturnih študijev in antropologije, slovenistike, medijskih študijev, filozofije in geografije. Vsi sodelujoči v ustvarjalno skupinsko dinamiko prispevajo svoja specifična znanja ter izkušnje, kar ustvarja nadvse zanimiva soočanja različnih strokovnih in življenjskih izkušenj kakor tudi raziskovalnih zanimanj. 

 

Tovrstna interdisciplinarnost je v študijskem letu 2010/11 še bolj eksplicitno izražena: namesto individualnih seminarskih del in ustvarjalnega praktikuma smo v ospredje postavili individualno in skupinsko projektno delo. Skupina dvajsetih študentov je v zimskem semestru 2010/11 izkustveno spoznala različne vidike ustvarjalnega procesa, ki je bil tokrat prvič usmerjen k javni produkciji. Med zasnovo, pripravo in realizacijo posameznih faz ustvarjalnega projekta Pokrajine so udeleženci neposredno izkusili naslednje: 

 

1. kako se iz individualnih prispevkov lahko razvije skupna projektna ideja; 2. kako je to idejo mogoče realizirati v različnih umetnostnih medijih (udeleženci so ustvarili avtorske videe in kratke uprizoritvene akcije, ki so bile po principu fragmentarne dramaturgije združene v končni produkciji, uprizoritvenem projektu Pokrajine); 3. kako svoje ustvarjalno delo uspešno predstaviti javnosti (med potekom projekta smo zasnovali t. i. dokumentacijsko skupino, ki je zbirala foto in video gradivo; skrbela za pripravo promocijskih gradiv in komunicirala z lokalnimi mediji); 4. kako se pri izvedbi projekta povezati z lokalnimi kulturnimi ustanovami (organizacija neprofitnega najema prostorov za vadbo in javno prezentacijo projekta); 5. pisanje t. i. projektnega poročila, v katerem so sodelujoči vse faze projektnega dela analizirali tudi v perspektivi lastnih ustvarjalnih procesov in medosebne skupinske dinamike. 

 

Projekt je bil javno uprizorjen 15. decembra 2010 v Mali dvorani Gledališča Koper, posamezni videi pa so bili pred tem predstavljeni tudi kot del programa Kulturnega dneva Oddelka za kulturne študije UP FHŠ, ki je bil namenjen koprskim in piranskim gimnazijcem. Tako so nekateri udeleženci Pokrajin pridobili tudi izkušnjo javne prezentacije in argumentacije lastnega ustvarjalnega dela kakor tudi stik z  organizacijskim delom v kulturi in medijih, posredno pa spoznali tudi nekaj osnovnih strategij gledališke pedagogike: kako na srednješolcem dostopen in zanimiv način (skozi kratka predavanja, ustvarjalno delavnico, video predstavitve,  kviz o popularni kulturi in z javno uprizoritvijo Pokrajin) predstaviti vsebine svojega študijskega programa. 

 

Iz navedenega je razvidno, da je z uporabo osnovnih elementov gledališke pedagogike tudi v okviru vnaprej določenih študijskih vsebin mogoče razvijati številne kompetence, ki jih lahko  udeleženci neposredno aplicirajo in nadalje samostojno razvijajo na različnih področjih svojega udejstvovanja. Soustvarjalci projekta Pokrajine so, poleg raznovrstnih veščinskih znanj, lahko pridobili tudi zaupanje v lastne sposobnosti ustvarjalnega izražanja, saj so se bolj ali manj neposredno soočali tudi z »ustvarjalnim kaosom« ter z »nelagodjem avtonomije in odgovornosti« v ustvarjanju, komunikaciji in refleksiji lastnega oziroma skupinskega procesa. 

 

Združenje DICE (Drama Improves Lisbon Key Competences in Education) v svojih dveh projektnih publikacijah (Cooper 2010, Cziboly 2010) izpostavi pet ključnih kompetenc t. i. Lizbonske strategije, ki jih spodbuja gledališka pedagogika na različnih ravneh vzgojno-izobraževalnih sistemov oziroma vseživljenjskega izpopolnjevanja: 

 

1. Sporazumevanje  v materinščini, 2. Učenje za učenje 3. Medosebne, medkulturne, družbene in državljanske kompetence, 4. Inovativnost, samoiniciativnost in podjetništvo, 5. Kulturna zavest in izražanje.  

 

Vse navedene veščine in znanja oziroma razsežnosti skupinskega ustvarjalno-raziskovalnega procesa pogosto izpostavljajo tudi študenti pri predmetu ČIG (prim. Rodela 2010), hkrati pa dodajajo še naslednji dve kompetenci: 

 

6. Informacijska in komunikacijska tehnologija. Ta aspekt je v ospredju predvsem v zadnjih dveh študijskih letih, kar je nedvomno povezano s tem, da se je leta 2008/09 na UP FHŠ začel izvajati dodiplomski študijski program Medijski študiji. Tako so v 2009/10 študenti samoiniciativno naredili kratek video dokumentarec, v katerem so podali svoje refleksije predmeta ČIG; letošnji udeleženci pa so ustvarili kompleksen video art projekt Pokrajine.  Pri nastajanju videov je bila v ospredju izmenjava znanj, izkušenj, idej: tisti udeleženci, ki so imeli več izkušenj z digitalnimi tehnologijami, s snemanjem in montažo videov, so pomagali svojim kolegom, slednji pa so bili aktivni pri snovanju dramaturgije projekta ali kot izvajalci snemalnih akcij. Med potekom dela sta se ločnici med skupinama močno zabrisali, saj so vsi pridobili nekaj novih znanj tudi na tistih področjih, s katerimi se poprej morda sploh še niso srečali. 

 

Zadnja izmed kompetenc, ki jih v okviru ČIG razvijajo študenti je 7. sporazumevanje v tujih jezikih: v šestih letih so nas obiskali gostujoči predavatelji in mentorji izkustvenih ustvarjalnih delavnic iz različnih kulturnih ter jezikovnih okolij (mdr. Malta, Kanada, Nemčija, Nizozemska). Sporazumevalni jezik je praviloma angleščina. Nekateri predavatelji so lahko prišli zato, ker smo vzpostavili Erasmus bilateralne izmenjave, le-te pa vključujejo tudi študente: tako je pri projektu Pokrajine sodelovala slikarka in videastka prof. dr. Gabi Schmid z Univerze Ottersberg, s katero sva bili v študijskem letu 2009/10 tudi komentorici zaključne produkcije študentov likovne in gledališke pedagogike na Visoki strokovni šoli v Ottersbergu. Tako se interdisciplinarnemu (naši gostujoči mentorji imajo različna strokovna ozadja: so umetniki, umetnostni pedagogi oziroma umetnostni terapevti) pridružujeta še medkulturni in medjezikovni vidik.  

 

Kratko opisane izkušnje z izvajanjem predmeta ČIG potrjujejo izsledke raziskav o učinkovitosti uvajanja metod gledališke pedagogike v vzgojo in izobraževanje, ki so jih opravili člani združenja DICE. 

 

 

 

Reference:

Cooper, Chris (ur.), 2010. Making a World of Difference. A DICE resource for practitioners on educational theatre and drama. DICE Consortium, http:// www.dramanetwork.eu

Cziboly, Ádám (ur.), 2010. The DICE has been cast. Research findings and recommendations on educational theatre and drama.  DICE Consortium,  http://www.dramanetwork.eu 

Rodela, Matej et al. (2010): Človek in igra. Videodokumentarec. 

Schuller, Aleksandra (2008). Ustvarjalno-terapevtski proces: imaginacija, (inter)akcija, (avto)refleksija. V: Caf, Bojana; Cajnko, Borut (ur.). Oblike in metode dela v umetnostni terapiji. Maribor: Slovensko združenje umetnostnih terapevtov. 11-20. 

 

 

Dr. Aleksandra Schuller, specialistka za plesno-gibalno disciplino Avtentično gibanje, je docentka za uprizoritvene in literarne vede na Oddelku za kulturne študije UP FHŠ ter samostojna pedagoginja v kulturi.