​Na najbolj enostavna vprašanja je pogosto najtežje dati odgovor. Zakaj mislimo, da je za otroke dobro, da gredo v gledališče? Študenti pedagoških študij npr. v svojih odgovorih na to vprašanje omenjajo vzgojo, dvig kulturne zavesti, osvajanje »pravih« vrednot in pozitivnih modelov medsebojnih odnosov, razvoj kreativnosti, včasih tudi učenje, nekoliko redkeje zabavo. Podobno odgovore dobimo tudi v knjigah, člankih in izobraževalnih načrtih.
Kaj lahko gledališče v vsej svoji raznolikost ponudi otrokom? Kaj si o tem mislijo otroci? Kako in v kolikšni meri se mnenje otroka o predstavi razlikuje od mnenja odraslega? Koliko se njihovo doživljanje predstave razlikuje o tistega, kar ustvarjalci predstave pričakujejo (in velikokrat tudi verjamejo), da so otroci dojeli? Kaj od tega zares vemo in kaj zgolj mislimo, da vemo?
Lahko predstava nagovori otroka tako, da začne verjeti v dobro, v toleranco, v sprejemanje drugačnosti? Lahko gledališče odvrne otroke od vrtanja po nosu, laganja, pretepov na igrišču ali jemanja drog? Lahko pomaga, da se lažje nauči matematike? Da se prej nauči branja? Lahko predstava sooči otroka s strahovi in – ali to sploh sme? Mu lahko pokaže temnejšo plat realnosti in – ali to sploh sme? Kaj pomeni vzgoja s pomočjo umetnosti? Kakšna bi ta umetnost sploh morala biti, da bi na otroke vplivala na ta način?
Takšna vprašanja nimajo enoznačnih odgovorov, temveč spodbujajo k  razmisleku. S pomočjo malo teorije, raziskav in primerov gledališke prakse bo predavateljica skušala predstaviti kompleksnost nekaterih navedenih vprašanj in ponuditi vsaj kakšen odgovor.