»Stik s seboj in z drugimi ni mogoč brez sprejetja samega sebe v mavrici doživljanj, misli, občutij, hrepenenj, strahov in veselja.« A. Kobolt 

 

 

1. Uvod − Evropski kontekst  projekta »LOSOL« −Learning on the Stage of Life

 

Evropske dimenzije nastajanja slovenskega dela projekta »Gledališča kot socialno integracijske metode« pomenijo droben prispevek k stičišču med različnimi kulturnimi in profesionalnimi tradicijami. Za vse sodelujoče so bile preizkus iskanja skupnega jezika, učenje sodelovanja, preseganja ozkih okvirov samoumevnega v tradiciji lastnih prepričanj in praks. Inicialna skupina, okoli katere smo se zbrali iz različnih držav, je delala v okviru Tach –Theatra v Chemnitzu. Gledališko delo so razvijali z odraslimi brezposelnimi, z namenom opolnomočenja, samospraševanja in aktivacije po dolgotrajni boleči izkušnji delovne nevključenosti. Njihovo delo je predstavljalo osnovo in učni temelj za ostale članice, ki so principe dela prirejale in modificirale. Tokratna ekipa nemških kolegov je pripravila predstavo „Herz-Kreislauf-System“. Predstava je dokumentarno gledališče, osnovano na posnetih biografijah. Igralci in igralke ponazarjajo svoje izkušnje, strahove, upanja. Islandska skupina je delovala v ustanovi Götusmidjan v Reykjaviku. To je terapevtski center za mlade, odvisne od drog. Skupina je pripravila predstavo z naslovom “Silent Scream” − „Tihi krik“. Predstava je gledališko ponazorjena biografija štirih adolescentov, ki reflektirajo svoje destruktivne, z drogo obarvane življenjske stile. Poljska skupina se je oblikovala na pobudo Women’s Rights Centra iz Varšave v enem izmed ženskih poljskih zaporov. Igralke povedo, da je prinesla v njihove dolgoletne zaporske razmere novo upanje in priložnost za razmislek. Igralke zapornice, ki so pripotovale na zaključni festival v Ljubljano, so bile navdušene nad seboj in občinstvom, ki jih je toplo sprejelo. Pripoved so  odigrale v predstavi z naslovom " The wild rose’s smell". V predstavi srečamo ženski v najtežjih življenjskih situacijah, ujeti v navidezno nerešljivih konfliktih. A najdeta pot – ena tragično in druga optimistično. Tudi kolegi iz Malte in Španije so svoje delo usmerili v gledališče. Prvi v biografsko gledališko delo odraslih žena, ki so zbrale moč, da so se uprle nasilju v družini, drugi migrantom, z namenom refleksije lastne biografske umeščenosti v novi deželi.  

 

Slovenska skupina, sestavljena iz mladih na prehodu v odraslost, se je poimenovala PANGANI. Ime se je »zgodilo spontano«. Šele kasneje smo poiskali besede, ki ime osmišljajo in hkrati opredelijo nekatere značilnosti našega ustvarjalnega procesa: 

 

P    –  partnership, poetry

A    –  animation, awarness

N    –  negotiation within the theatre 

G    –  growing in the group process

A    –  art and acting

N    –  non(verbal) theatre

I     –   interaction, integration.

 

Avtorsko brikolaž predstavo smo poimenovali »Ti si moja mala punčka«. V njej so prepletene osebne teme sodelujočih, artikulirane z različnimi izraznimi sredstvi – gib, poezija, glasba, glasovi, lutke ... (podrobneje v Kobolt, Sitar-Cvetko, Stare, 2008).

 

Naš projekt je bil namenjen mladim, ki se pripravljajo za delo na področju socialne pedagogike ter tistim, ki so se zaradi takšnih ali drugačnih razlogov umaknili iz mainstrimovskega dogajanja. Ali so bili iz njega izključeni. V projektu so enakovredno s študenti in študentkami sodelovali mladi z izkušnjo duševne bolezni in tisti, ki so zapustili izobraževanje. Naše delo označuje sodelovanje treh področij – izobraževalnega, socialnega in kulturnega. Kar pomeni povezovanje Univerze v Ljubljani – Pedagoške fakultete – Oddelka za socialno pedagogiko kot nosilne partnerice, z dvema nevladnima organizacijama. Obe izvajata socialno integracijske projekte, ena programe s šolskimi osipniki, druga programe za osebe s težavami v duševnem zdravju.  

 

V orisanem vsebinskem in organizacijskem kontekstu je bila izhodiščna misel našega dela – različnost je priložnost in ne ovira, kar se je izrazilo kot enakovredno prežemanje skupinskega dela z umetniškimi vsebinami. Razumeli smo ga kot priložnosti za učenje sodelovanja med vpletenimi organizacijami, mentorji in vključenimi mladostniki in mladostnicami. (Kobolt, 2006)

 

Gledališki del sta prispevali samostojni kulturni ustvarjalki z bogatimi dramaturškimi, lutkovnimi in gledališkimi izkušnjami. Prav zaradi tega sodelovanja smo se odločili, da v tem prispevku skušamo predstaviti integrativno delo, kjer se socialna pedagogika povezuje s kulturnim in umetniškim področjem. Skupina je bila starostno in izkustveno heterogena. To je v skupinsko dinamičnem pogledu mnogokrat pomenilo zastoje in nihanja. Reševali smo jih s tenkočutno pripravljenostjo prisluhniti drug drugemu. Različnost je razširila izkustveni in socialni prostor. Usmerjeni smo bili v individualne in skupinske kreativne in socialne resurse. Pri tem nam je bila pomembna prvina učenje samoorganizacije in odkrivanje sebe skozi medije v varnem skupinskem okolju. 

 

 

2. Teoretske zasnove izvedenega procesa

 

Teoretske osnove interdisciplinarno zasnovanega projekta dela tvorijo trije enakovredni segmenti: socialna pedagogika – s prispevkom teorije in izkušenj skupinskega dela, dediščina tretjega gledališča s poudarkom na spoznavanju samega sebe in svojega telesa ter lutkovni medij. Umetniško področje je zastopano tudi s poezijo in glasbo. Segmente smo združevali v procesu izkustvenega učenja, ki ga v nadaljevanju podrobneje predstavljamo.

 

•     Skupinski proces

Pri oblikovanju, vodenju in razumevanju skupine smo se naslonili na tematsko usmerjeno skupinsko interakcijo, tradicijo skupinskega dela, ki se je razvila na osnovi holističnega izhodišča Ruth Cohn. Cohnova (v Kobolt, 1997) pravi, da hkratno upoštevanje posameznikove avtonomije in socialne odvisnosti omogoči, da lahko bolje razumemo človekovo vpetost v svet. Opozarja (prav tam), da slehernega od nas določajo percepcije, čustva in misli ter somatska, psihična in socialna eksistenca, ki je integrirana v našo preteklost in sodoloča našo prihodnost. Sočasnost naše biološke avtarkije in socialne odvisnosti nas uči razreševanja konfliktov, sili v realizacijo individualnih in socialno pogojenih želja ter hkrati v nujo iskanja ravnotežja med obema segmentoma – individualnostjo in povezanostjo. Razumevanje skupinskega dela je avtorica vpela v enakostranični trikotnik, sestavljen iz treh enakovrednih polov – skupinski član, vsebina/tema, s katero se skupina ukvarja, in postopoma razvijajoča se nova entiteta – skupinski občutek 'mi' (prav tam, 1997). V projektu smo iskali ravnotežje med vsebinami/temami – raznovrstnimi umetniškimi in kreativnimi mediji, samoizražanjem, izkustvenim ozadjem in osebnostnimi značilnostmi članov skupine, razvojem skupinskega občutja 'mi' do stopnje 'gledališke ekipe'. 

Osnovna značilnost privzetega skupinsko-dinamičnega dela je usmerjenost na dogajanje 'tu in sedaj'. Pri tem je po eni strani v fokusu posameznik, po drugi pa razvoj skupine. Usmerjenost na počutje posameznika v trenutnem skupinskem kontekstu omogoča izpeljevanje analize počutja vseh prisotnih na posameznem srečanju in na tej osnovi osvetljuje razvoj skupine; seveda z upoštevanjem biografskega ozadja in trenutnega emocionalnega in vedenjskega stanja oziroma razpoloženja posameznega člana.

 

•    Gledališke osnove našega dela predstavlja dediščina Tretjega gledališča

 

V gledališkem delu smo izhajali iz koncepta Tretjega gledališča, ki ga tvorijo raziskave E. Barbe, potekajoče v okviru ISTE/International School of Theatre Anthropology, in njegovega  Odin teatret. Naslonili smo se na ugotovitve Grotowskega (1973), da gledališče lahko obstoji brez kostumov, scenografije, literature, odra, avditorija. Ne more pa biti gledališča brez igralčevega fizičnega telesa, njegove fizične akcije ter živega odnosa igralec – gledalec. Bistveni so torej igralčevo telo, glas, scenski jezik in ne več dramski tekst. Tega igralec z vso svojo bitjo ustvari sam. Njegovo telo/glas in fizična akcija postanejo cilj in ne le še ena stvar, ki je na voljo. Tako postanejo pomembna vsebina našega skupinska dela raznoliki igralski treningi, vaje, tehnike in fizične vaje, ki jih je prispevala sodelavka z igralskimi izkušnjami (Stare, 2000-2005). Mladi igralci so uporabili svoje fizično telo kot primarno orodje za kreacijo. 

 

•    Delo z lutko kot animacija objektov in odnosov

 

Med svetostjo rituala in radostjo igre je prostor lutkarstva. Takoj ko začnemo igro z lutko, vstopimo vanj. To ni navadna igra, to je igra, ki jo igra človeštvo že od svojega nastanka: lutke so toliko stare kot ljudje (Sitar-Cvetko, 2004). Lutka je edino živo bitje, ki ne more umreti. Tako lutka ni podvržena eksistencialnemu strahu, ki pesti človeka. Ker nima življenja, ga tudi ne more izgubiti. Odtod tudi njena velika svoboda: lutke na rokah lutkarjev vihtijo svoje 'bastone' (palice) nad vsem hudim že vso zgodovino ter kot mali maščevalci osvobajajo množice napetosti in občutka socialne determiniranosti in brezizhodnosti. Po drugi strani je lutka silno krhka, izpostavljena na milost in nemilost svojemu animatorju. Animacija − edini pogoj za lutkarstvo − je povezana z empatijo in odgovornostjo. Animacijo najlaže razložimo kot prenos energije. V praksi se energija prenaša na predmet ali del telesa. Za to je potrebno osredotočenje. Zbrati je treba energijo in jo prenesti v roke, iz rok pa v neživo lutko, da ta postane živa. Vse, kar želimo, da lutka izrazi, moramo poiskati v sebi.

 

 

3.  Opis procesa ustvarjanja

 

•    Cilji in vprašanja

V leto dni trajajočem projektu, ki je bil metodološko najbližje akcijskemu raziskovanju ob hkratnem ustvarjanju, smo si postavili naslednja raziskovalna vprašanja:

Ali lahko (spodbujeni z izvorno nemško metodo gledališkega dela) razvijemo specifičen model dela ob upoštevanju:

-    specifičnih življenjskih izkušenj vključenih mladih,

-    strokovnih znanj in teoretskih različnosti, zastopanih z voditeljicami projekta,

-    značilnosti okoliščin izvajanja projekta – sodelovanje treh institucij, 

-    povezovanja področij izobraževanja, umetnosti in nevladnih organizacij,

-    usmerjenosti v proces bolj kot v končen rezultat (umetniško predstavo) ter

-    usmerjenosti v aktivno soustvarjanje vseh članov/članic projektne skupine.

 

Ali različnost članov/članic projektne skupine – različnost z vidika starosti, izkušenj in biografskih položajev na eni ter različnost z vidika teoretskih pristopov (socialna pedagogika, umetnost) − prispeva k oblikovanju teoretsko interdisciplinarnega socialno-integracijskega umetniškega modela brez nadvlade posameznega področja ali posameznika in kaj ta različnost pomeni za proces izvajanja projekta in za njegove udeležence?

 

•    Metode dela in evalvacije

    Metodološko je delo potekalo kot delo v skupinskem gledališko-umetniškem laboratoriju, kjer je bil pomemben prav vsak skupinski član. Skupinske in individualno posredovane vsebine so narekovale vzpostavljanje odnosov med člani projektne skupine in statuse vodij. Faze dela so bile prilagojene heterogeni sestavi projektne skupine in šele v zadnji stopnji tudi gledališki produkciji. Več časa je bilo namenjenega ogrevanju ter vajam za ustvarjanje zaupnosti in varnosti v skupini. Poudarjali smo samoorganizacijo, dvig samozavesti in iskanje resursov pri uporabnikih skozi:

•    prevzemanja zadolžitev in vlog,

•    pripravo in izvedbo pripomočkov za kreacijo,

•    udejanjanje svoje skupinske in gledališke vloge v predstavi.

 

Kreativne vsebine posameznikov so bile artikulirane s pomočjo sredstev, ki jih ponuja skupinski proces nastajanja gledališke predstave:

•    igralski treningi (skupinski, individualni; telo, glas),

•    proces vzajemnega učenja med treningi,

•    improvizacijske vaje,

•    pisna in pogovorna analiza vaj,

•    priprava rekvizitov, mask in lutk,

•    določitev skupinskih pravil in upoštevanje le-teh,

•    kreativno delo na sebi s pomočjo osebnih vsebin, 

•    skupinsko kreativno oblikovanje končne produkcije,

•    predstava − premiera in vse, kar je s tem povezano: priprava kostumov in odra, psihična priprava, trema, delo z odrskimi tehniki, aplavz itd. 

 

V projekt smo vtkali dva načina evalvacije:

•    Prva oblika evalvacij je bila sprotna ob vsakem zaključku srečanja. Potekala je verbalno, na osnovi povratnih sporočil vseh članov in vodij skupine. Pisna evalvacija je bila v obliki posebej v ta namen oblikovanega instrumenta 'počutjemera', katerega rezultatov pa v pričujočem prispevku ne predstavljamo. Na tej osnovi smo program sproti in po potrebi dopolnjevali in preoblikovali.

•    Druga oblika evalvacije je potekala na podlagi supervizijskih srečanj projektne skupine, analize videoposnetkov, zapisnikov srečanj, refleksij, fokusnih skupin, polstrukturiranih intervjujev in analize zaključnega gledališkega festivala.

 

4.  Zaključek 

 

Osnova opisanega procesa je interdisciplinarnost – podpirale so se psihološka, socialnopedagoška in umetniška stroka. Izziv metode vidimo v sproščanju energetskih in kreativnih potencialov mladih s soočanjem z lastnimi neodkritimi in neizkoriščenimi potenciali, ki lahko prispevajo k preseganju zlomov v biografskih potekih. Naslednja prvina je samoorganizacija vsakega udeleženca v skupinskem procesu vzajemnega učenja. Varno okolje omogoči preizkušanje lastnih umetniških preferenc in sposobnosti, soočanje s slabostmi, strahovi, jezo, žalostjo, upanji in željami. Postopna povezanost nam je pomenila, da se posameznik zave, da ni edini, ki išče pot; da je del organizirane celote in se lahko brez bojazni primerja, izraža sebe in se uči iz različnosti drugih. Srečanje z drugačnostjo nam omogoči, da spoznavamo nepoznano v drugih in s tem nepoznano v sebi. Prebudi željo, da bi neznani svet spoznali in ga, kolikor je to mogoče, razumeli. Gre za ozaveščanje dejstva, da se drugačnost dogaja vsakomur med nami. Naše izkušnje potrjujejo, da je z oblikovanjem integrativnih, podpornih in interdisciplinarno zasnovanih projektov, v katerih imajo mladi izrecno sodelovalno vlogo, mogoče prispevati k spreminjanju njihovega doživljanja in položaja. Sodelovanje med viri podpornih dejavnikov se je izkazalo kot obet uspešnejše realizacije biografij ranljivih skupin v družbi tveganj in varljivih izbir. 

 

Viri 

 

Grotowski, J. (1973). Revno gledališče. Ljubljana: Mestno gledališče ljubljansko. KOBOLT, Kobolt, A. (1997). Teoretične osnove socialnopedagoških intervencij = Theoretical foundations of social pedagogical interventions. Socialna pedagogika, vol.1/1997, 7-26, in vol 2/1997,  5-23.

 

Kobolt, A. (2006). Theaterarbeit mit Jugendlichen - Zusammenarbeit von Sozialpädagogik 

und Kunst. V: HEIMGARTNER, Arno (ur.), LAUERMANN, Karin (ur.). Kultur in der 

sozialen Arbeit: (Studien zur Sozialpädagogik, Reihe des Instituts für Erziehungswissenschaft 

und Bildungsforschung (Abt. Sozial- und Integrationspädagogik) der Universität Klagenfurt, 

Bd 5). Klagenfurt; Laibach; Wien: Hermagoras: = Celovec: Ljubljana: Dunaj: Mohorjeva, 

448-470. 

 

Kobolt, A., Sitar-Cvetko, J. , Stare, A. (2008). Učenje na odru življenja: projekt gledališkega 

dela z ranljivimi skupinami mladih. V: KOBOLT, Alenka (ur.). Učenje na odru življenja: 

projektno delo z ranljivimi skupinami mladih, (Socialno pedagoške teme). Ljubljana: 

Pedagoška fakulteta, 127-146. 

 

Sitar- Cvetko, J. (2004). Puppets and Family Dynamics at the Empirical Workshops KREMOK. V KOCH, G., ROTH, S. (ur.): Theatre Work in Social Fields. Frankfurt am Main: Brandes&Apsel Verlag GmbH, 206−216.

 

Stare, A. (2000-2005). Vaje in osebne izkušnje pri delu z mladimi. Interni material sodelavke v projektu..