Išče te pri učenju, ustvarjanju, igri, tudi pri igri  vsakdanjih vlog. Poišče te, ko začutiš, da hočeš sporočati z vsem svojim bitjem, postati del zgodbe in igrati vloge, ki jih morda nikoli v življenju ne boš živel zares. Najde te, ko z energijo zaobjame ves gledališki prostor in vse prisotne ljudi – tako igralce kot gledalce.



Na 1. mednarodni konferenci gledališke pedagogike predstavljamo dva gledališka zbornika:  Videzi sveta (štiri besedila za mladinska gledališča) in Videzi domišljije (štiri pravljična dramska besedila). Knjigi poleg dramskih besedil prinašata opise nekaterih gledaliških iger in improvizacij, uporabne zapise o postavitvi posameznih besedil na oder ter seznam literature za mentorje. Zbornika  sta izšla 2006/2007 pri Zavodu za razvijanje ustvarjalnosti in KUD Primoža Trubarja Velike Lašče ob podpori JSKD RS. Vsa besedila so nastala pri delu z  gledališko skupino Gledeja (deluje od 2000).  



Sprva smo se lotevali gledaliških vaj iz priročnikov in takih, ki smo jih spoznavali na delavnicah. Kmalu pa smo začeli s skupnim raziskovanjem gledališča. Pri delu z mladimi je pomembno, da so na odru dejavni. Ne na posnemovalen, pač pa na ustvarjalen način. Ustvarjalni so, če so sproščeni, če zaupajo okolju, v katerem se nahajajo, če jih to okolje spoštuje, upošteva in posluša ter dopusti izražanje (tudi neobičajno) in igranje z idejami. Pomembno je, da mladi igralci na svoji lastni koži ugotovijo, katere ideje bodo preživele. V procesu soustvarjanja so neizvedljive ideje lažje opazne, s skupnimi močmi jih je lažje predelati do te mere, da so uporabne. Včasih jih je potrebno tudi opustiti. Gledališče je odličen prostor za razvijanje ustvarjalnosti, saj mladi igralci med procesom udejanjajo, plemenitijo, preverjajo in izboljšujejo svoje, skupne in mentorjeve ideje. Bistvena naloga mentorja skupine je v tem, da prebudi  kreativni svet posameznika, ki se je potem pripravljen vplesti in izraziti. Pomembno je gojenje in vzdrževanje ustvarjalne in sodelovalne klime v skupini.  



Pri Gledeji smo se najprej posvečali igram sodelovanja, pozornosti, obvladovanja telesa, govora, bližine in zaupanja. Mladim so bile najljubše domišljijske igre in improvizacije na sodobne in zabavne teme. Z leti dela se je nabralo precej besedil, ki smo jih na naših srečanjih ustvarjali na različne načine, (od besedila k predstavi, od karakterjev k besedilu in nato k predstavi, od ideje iz pravljice v novo pravljico in predstavo ...); mentorsko se nam je pridružil Gregor Grešak, ki je za nas tudi pisal dramska besedila.



Najbolj „skupne“ so seveda predstave, ki so nastale iz „niča“. Igralci so s pomočjo različnih improvizacij izbrali  like, ki so nato stopali v medsebojne komunikacije, in se s tem preverjali in ostrili. Nekateri njihovi dialogi so bili tako močni in zanimivi, da so jih igralci pri ponovitvah le stežka znova odigrali. V nadaljevanju smo se lotili ogrodja zgodbe, vanjo umestili prizore. Preverjali smo logičnost, verjetnost, dramaturgijo celote. Nato smo dolgo časa „utrjevali“ predstavo, da je imela bolj ali manj enako strukturo in sporočilo, s katerim smo želeli pred gledalce. Tudi ko smo jih povabili v dvorano, smo preverjali njihove odzive in po premieri tu in tam kaj spremenili.



S takim načinom dela niso nastajale le predstave, pač pa smo se tako mentorji kot mladi gledališčniki dodobra spoprijeli s komuniciranjem, argumentiranjem, empatijo in rasli ne le v gledališkem smislu, temveč tudi v resničnem  življenju. Tudi če se mladi po večletnem ukvarjanju z gledališčem vanj vračajo le še kot gledalci (v tem primeru osveščeni, naklonjeni in konstruktivno kritični), so v skupini kreativno preživljali svoj prosti čas. 



Besedila v zbornikih naj bodo mladim skupinam in njihovim mentorjem kot zagonski veter za križarjenje po valovih gledališča in skupnega ustvarjalnega druženja. Vse do predstave, vse do navdušenega aplavza gledalcev.

​