“Kdor poučuje otroke igro, ki jo že nosijo v sebi, je pred najtežjo nalogo. Voditi jih mora kot mečevalec meč, ta pa ga drži kot ptico; ne prešibko, da mu ne uide, ne premočno, da je ne zaduši.« (Z. Zupančič)

 

Uvod

 

V času, ko ima učenje in poučevanje z umetnostjo in skozi umetnost vse večji pomen, je na mestu tudi vprašanje, kako naj gledališče najde svoje aktivno mesto v šolskem vsakdanu. Na eni strani je gledališče v šoli z vsemi izraznimi sredstvi še vedno le capljajoča dekla, ki kdaj pa kdaj, pri urah slovenskega jezika najde svoje mesto v branju dramskih besedil in redkeje v poustvarjanju le-teh. Pogosto se tam njegova vloga tudi konča. Največkrat pa tiči pozabljen v oslovski klopi in jemlje le misel ob 'dragocenem času  natrpanega predmetnika' in množici dejstev, ki jih morajo otroci usvojiti. Izziv današnjega časa v vzgoji in izobraževanju pa je gotovo razširiti tradicionalno abecedo izobraževanja od branja, pisanja in računanja tudi na vzpostavljanje in vzdrževanje medosebnih odnosov, na razvoj ustvarjalnosti, zavedanje posameznika kot edinstvene osebe in kot del neke družbene sredine. Pri tem ima gledališče lahko pomembno vlogo. 

 

Vzgoja v umetnosti ali vzgoja z umetnostjo

 

Ob izvajanju in razvijanju gledaliških dejavnosti v vrtcih in šolah se pogosto srečamo tudi z vprašanjem, kakšen je pravzaprav namen gledališke vzgoje. 

Učiti otroke/učence, kako nastopati na odru po vnaprej določenih formulah? Vzgajati bodoče igralce? Vzgajati bodoče redne obiskovalce gledališča?  Učiti učence vede o gledališču,  jih učiti igralskih tehnik?

ali

Vzgajati in izobraževati z gledališčem in skozi gledališče? Ponuditi otrokom možnosti in priložnosti za ustvarjalno izražanje? Vzdrževati in poudarjati otrokovo osebnost, individualnost? Razvijati in spodbujati dobro komunikacijo in sodelovanje? 

 

Kaj pa, če v iskanju odgovorov na zgornja vprašanja najdemo izziv s povezovanjem in prepletanjem obojega: umetniškega in pedagoškega?

 

Zakaj, pravzaprav, najpogosteje ko omenimo gledališče, pomislimo le na predstavo, na dogodek, ki se zgodi na določenem mestu – odru?

Zakaj, tako pogosto, ko omenimo kreativno dramo, gledališke delavnice, vaje in improvizacije, pomislimo na neke nejasne forme kreativnega dogodka, ki naj ne bi vključevali estetske izkušnje in  kritičnega odnosa do gledališča?

 Z osvetlitvijo nekaterih mednarodnih in domačih dokumentov o kulturno–umetnostni vzgoji poskušajmo najti nekatere odgovore.

UNESCO-v dokument Road map for Arts education (Smernice umetnostne vzgoje, 2006) sodi med najpomembnejše evropske dokumente na področju kulturno-umetnostne vzgoje in želi promovirati umetnostno vzgojo v učečem se okolju ter poudariti njeno vlogo pri izboljšanju kakovosti izobraževanja. Omenjeni dokument je služil kot izhodišče tudi pri oblikovanju Nacionalnih smernic kulturno-umetnostne vzgoje v raziskovalni študiji Ministrstva za kulturo (2009). Smernice govorijo o dveh osnovnih, temeljnih pristopih umetnostne vzgoje, ki pa sta lahko aplicirana sočasno in ju ni treba ločevati: (1) umetnost lahko učimo kot posamezne študijske predmete preko poučevanja različnih umetniških disciplin in s tem razvijamo posameznikove umetniške sposobnosti, občutljivost in spoštovanje umetnosti; (2) umetnost lahko razumemo kot metodo poučevanja in učenja, kjer so umetnostne in kulturne dimenzije vključene v vseh kurikularnih predmetih. 

 

Za opredelitev področja kulturno-umetnostne vzgoje je pomembna tudi prva pregledna raziskava – UNESCOv projekt (A. Bamfort, 2006, v Nacionalne smernice kulturno-umetnostne vzgoje, 2009, str. 26), ki je poskušala povzeti in primerjati dogajanja na področju umetnosti v vzgoji in izobraževanju po državah sveta. »V raziskavi  je posebej poudarjena dvodimenzionalnost umetnostne vzgoje (vzgoja v umetnosti in vzgoja z umetnostjo), vendar je hkrati izpostavljeno, da sta vidika komplementarna in da vsak prinaša svoje pozitivne učinke na učence, učno okolje in skupnost. Za učinkovit učenčev razvoj sta pomembna oba vidika, torej na eni strani vzgoja v umetnosti, ki predstavlja sistematično učenje spretnosti in znanj, načinov mišljenja ter prikaz različnih umetniških form – plesnih, vizualnih, glasbenih, gledaliških ..., s čimer je mogoče doseči izboljšanje učenčevega odnosa do šole in učenja, povečanje njegove kulturne identitete ter izboljšanje občutka osebnega zadovoljstva in počutja. Drug vidik, vzgoja z umetnostjo, pa uporablja kreativne in umetniške didaktike pri poučevanju celotnega kurikula ter tako spodbuja splošne učne spretnosti in znanja, znižuje nezadovoljstvo s šolo ter spodbuja pozitivni kognitivni transfer.«

Status gledališke vzgoje v naših šolah in vrtcih

 

Gledališče kot veja umetnosti v našem šolskem predmetniku in učnem načrtu nima samostojnega mesta kot npr. glasba in likovnost, zato je izvajanje dejavnosti s tega področja pri pouku in izven njega precej zapostavljeno. Posledica tega je tudi obrobno mesto predmetov s tega področja v predmetniku izobraževanja bodočih učiteljev.  Gledališče v osnovni šoli srečamo v okviru vsebin dramske vzgoje pri pouku književnosti in v učnem načrtu za izbirni predmet 'Gledališki klub', ki je v predmetniku predviden v zadnjem triletju OŠ. Žal se ta izbirni predmet na mnogih šolah sploh ne izvaja.

V raziskovalni študiji s področja kulturne vzgoje v naših osnovnih šolah (Nacionalne smernice kulturno-umetnostne vzgoje, 2009) je bilo ugotovljeno, da z dviganjem starosti močno pada motivacija za različne oblike gledališča in pozitivnost stališč do gledaliških dejavnosti. Zaslediti je trend, da se pogostost vključevanja različnih gledaliških dejavnosti in pogostost ogleda predstav z zviševanjem starosti zmanjšuje. Raziskava je pokazala, da se na razredni stopnji OŠ relativno redko uprizarjajo predstave v razredu, na predmetni stopnji skorajda ne. Da se obravnava dramskega dela pogosto konča le pri branju dela, nam govori nizek odstotek tistih učencev, ki pripravijo uprizoritev igre po delu, ki ga preberejo v šoli. Kar pomeni, da se tudi na tistih mestih, kjer je gledališče umeščeno v učni načrt in je predvidena učenčeva aktivna vloga, ta ne izvaja po didaktičnih priporočilih načrta. Velik odstotek učencev v osnovni šoli  si v času pouka ali na kulturni dan tudi redko ogleda predstavo, mnogi si je sploh ne. Dodatna skrb pa so dejavnosti pred in po uprizoritvi, saj nam je raziskava pokazala,  da se pogovoru oz. refleksiji po ogledu predstave ne posveča pozornosti. Posebno vprašanje je tudi priprava na ogled predstave (prav tam). 

Kaj torej lahko spremenimo? Kako učencem približati gledališče? Ga morda odrasli skušamo prikazati kot preveč resno stvar, ki je namenjena le izbrancem, talentiranim? Potrebno bo najti načine, da bo gledališče zabavno, zanimivo, razumljivo tudi mladim. »Mnogi, ki v gledališču delajo ali pa jih gledališče zanima, jemljejo gledališče zelo resno. To je vsekakor lepo in prav. Toda preresno jemanje gledališča na marsikoga deluje odbijajoče.« (Lukan, 1996)

 

Raziskava stališč in pogostosti ter načinov uporabe lutke v naših šolah (H. Korošec, 2006) je pokazala, da imajo učitelji/vzgojitelji pozitivna stališča do uporabe lutke pri pouku in se zavedajo pozitivnih učinkov metode dela z lutko na otrokov čustveni, socialni in intelektualni razvoj, vendar pa je bilo hkrati ugotovljeno, da so lutke v razrednih situacijah redko uporabljene. Pozitivni naravnanosti strokovnih delavcev je potrebno dodati strokovno znanje o kreativnem pristopu k lutkovnim dejavnostim. Torej bo potrebno narediti velik preskok v razmišljanju in preseganju stereotipne vloge gledaliških izraznih sredstev v vrtcih in šolah. M. Kolenc (2010) je v svoji akcijski raziskavi Učinkovitost poučevanja s pomočjo umetnostnih sredstev ugotavljala, da je učenje in poučevanje skozi umetnost zelo učinkovito, na drugi strani pa imamo premalo 'uporabnikov' – učiteljev in učencev.

Izsledki raziskave, ki smo jo izvedli med vzgojitelji (H. Korošec, 2010)* in se nanašajo na načine izvedbe gledališko-lutkovnih dejavnosti v vrtcu, kažejo, da se gledališke dejavnosti relativno pogosto prisotne v vrtcu. Najpogosteje se uporablja lutko za motivacijo k dejavnostim ali pa za ljubljenca skupine, ki je prisoten v igralnici in otroke lahko potolaži v čustveni stiski. Manj pa se izpeljujejo dejavnosti, od spontane igre do vsaj kratkega nastopa pred vrstniki, z razvijanjem otrokove domišljije ter ustvarjalnosti. Ob pripravi predstave z otroki pa se najpogosteje sledi vnaprejšnjemu modelu, z učenjem besedila in z vzgojiteljevim 'režiranjem' otrok, ki le nesproščeno sledijo navodilom. V takšnem primeru je v ospredju učenje vloge, ne pa otrokova sproščenost, raziskovanje, doživljanje in ustvarjalnost, ki je zapisana v Kurikulumu za vrtce. Kurikulum za vrtce (1999, str. 37), izhajajoč iz otroka, opredeli, da »umetnost omogoča otroku udejanjanje ustvarjalnih potencialov, ki se kažejo že v otrokovem igrivem raziskovanju in spoznavanju sveta, ki je zanj neizčrpen vir inspiracije, motivacije in vsebin na vseh področjih dejavnosti. /.../ Z umetnostjo se otrok izraža in komunicira, s čimer razvija svojo sposobnost uporabljanja simbolov, ko v risbi, plesu, glasbi, gledališču ustvari nekaj, kar predstavlja nekaj drugega«. 

 

Od recepcije k ustvarjanju

 

Dobra izkušnja z umetnino – ogled kvalitetne predstave, filma, obisk galerije, koncerta prinese otroku, mladostniku pomembno izkušnjo za razvijanje kritičnosti in občutka za estetiko. Hkrati pa vpliva na razvoj njegove ustvarjalnosti, sposobnosti opazovanja in ga spodbuja k razmišljanju o sebi, o odnosih, vrednotah in načelih. Dobra umetniška stvaritev bo tudi spodbuda k lastnemu ustvarjanju, izražanju čustev in pogledov na svet, morda s pripravo domače predstave s preprostimi lutkami ali s sodelovanjem pri neformalni šolski predstavi, z likovnim ustvarjanjem ali pisanjem besedila. Zato bomo otroku z ogledom predstave ali obiskom razstave dali nepozabno in dragoceno izkušnjo.  

 

En del gledališke vzgoje v šoli/vrtcu so recepcijske dejavnosti, poleg tega pa je še pomemben ustvarjalni proces z aktivno učenčevo/otrokovo vlogo. Sodobno naravnan pouk v središče dejavnosti postavlja otroka, kar pa nujno zahteva spremembo obstoječih metod poučevanja in uvajanje celostne interaktivne pedagoške prakse. 

Metode dramske pedagogike pri doseganju kurikularnih ciljev z različnimi, preprostimi lutkovnimi tehnikami in drugimi gledališkimi izraznimi sredstvi, omogočajo otroku, da se uči celostno. Vzpostavlja sproščeno in ustvarjalno vzdušje, ki mora v sodobni šoli nadomestiti frontalne poučevalne metode, zlasti še pri mlajših šolarjih. Lutka postane otrokov zaveznik, ki v otrokovih rokah spregovori, računa, poje, raziskuje. Gledališče omogoča otroku izraziti se z različnimi neverbalnimi izraznimi sredstvi – mimika, gib, likovna simbolna sredstva, nianse glasu, zvok ..., hrati pa celosten pristop v gledališki igri omogoča dvosmerno komunikacijo primarnega tipa, ki je sicer v šolskem delu večinoma enosmerna in sekundarnega tipa. Da pa bi lutka in gledališka igra zaživela kot učiteljeva/vzgojiteljeva 'desna roka', mora biti ta na to pripravljen z osnovnim znanjem o različnih gledaliških izraznih sredstvih ter o družbeni, kulturni in razvojni vlogi gledališča, kar je predpogoj za uspešen prehod na pouk/dejavnosti skozi umetniška izrazna sredstva.

Pri starejših šolarjih gledališka izrazna sredstva še bolj postanejo medij za  izražanje odnosa do sveta, medij, skozi katerega mladi lahko spregovorijo o tabu temah, izražajo svoja čustva, se identificirajo z liki v gledališki zgodbi in v svetu 'kot da' varneje preizkušajo svoje zmožnosti, urejajo medsebojne odnose in se sproščeno izražajo.

 

Priprava predstave je izredno pomembna izkušnja, ob kateri otroci spoznavajo proces in temeljne značilnosti gledališke igre in razvijajo senzibilnost za uprizoritev. Vendar je pomembno, da je nastajanje predstave povezano s procesom – od improvizacij, uvajanja različnih iger in vaj, preigravanj z liki, postavljanjem zgodbe v različne situacije, ki so otroku blizu, do skupnega kreiranja dialogov. Vse to bo vodilo v sproščeno in domišljijsko bogato zgodbo, ki bo skupen rezultat vseh in ne le mentorja. 

Viola Spolin (1986) predlaga uvajanje gledaliških delavnic z igrami, vajami in improvizacijami v razred iz več razlogov: (V. Spolin, 1986, str. 2): »Igranje gledaliških iger z učenci prinese v razred svežino, vitalnost in še dosti več. /.../ Gledališke delavnice so dobrodošle za izboljšanje otrokovih/učenčevih komunikacijskih spretnosti ob govoru in pisanju, prav tako tudi za spodbujanje nebesednih načinov sporočanja. So vir energije, ki učencem pomaga razvijati sposobnost koncentracije, reševanja problemov in skupinske interakcije. /.../ Otrok bo odkrito in z vznemirjenjem sodeloval v gledaliških delavnicah v razredu, če bo imel dovolj osebne svobode pri igranju. Igralci morajo biti svobodni, da lahko medsebojno vplivajo, da lahko preizkušajo svoje socialno in fizično okolje.«

 

Kreativna dramska vzgoja

 

S kreativno dramo oz. dramo v vzgoji lahko učimo umetnost gledališča in/ali motiviramo in razširimo učenje na drugih področjih. Učenci/otroci se učijo sprejemati odgovornost, sprejemati skupinske odločitve, delati sodelovalno, razvijati nove interese in poiskati nove informacije. V kreativni drami je dejavnost lahko predlagana z zgodbo, poezijo, originalno idejo, z glasbo, ki jo ustvarjajo otroci/mladostniki ali odrasli. Vključuje lahko pantomimo (gibanje, geste, mimiko obraza brez besed, izrazni ples), improvizacije in igre vlog, ki imajo začetek, zaplet in zaključek. Dejavnosti se odvijajo z lutkami, maskami ali živo igro. Cilj in smisel dela kreativne drame je ustvariti izkušnje skozi katere učenci/otroci lažje razumejo medčloveške odnose, se vživijo v življenje drugih ljudi in uvidijo alternativne možnosti za reakcije in dogodke. Sodelujoči eksperimentirajo v 'kot da' situacijah in se z igro distancirajo od realnosti. Srečajo se z nekim problemom, s temo iz učnega načrta/kurikula; dialog, ki ga ustvarijo, pa je odvisen od okoliščin, v katerih skupina dela, od improvizacije in domišljije posameznika in skupine. Ta vrsta gledaliških dejavnosti je nekaj, kar zmore vsak otrok in ne le tisti, ki ima naravni dar za gledališko ustvarjanje. Težišče dela ni na besedilu, to je včasih le izhodišče, vendar ga učenci skozi proces kreativno preoblikujejo. Raziskujejo pa dogajanje v zgodbi, ustvarjajo domišljijski svet in zgodbo spreminjajo v nekaj novega. »Otrok igralec se ne sprašuje mrzlično sam pri sebi: kam bi se del – se ne prestopa in guga, ampak se igra kakor na velikem osvetljenem igrišču ( Zupančič, 1993).«

Otroci prinesejo s seboj prekrasno, univerzalno sposobnost – igro, biti 'kot da'. Prav ta nam je pri kreativni drami v skupini v pomoč in izhodišče za delo, da ne izumljamo že odkritega. Otroško igro je potrebno negovati in na njej graditi, ter ji dodajati gledališke elemente. Cilj otrokovega ustvarjanja je lahko pripraviti formalno predstavitev za občinstvo. Otroci seveda lahko predstavijo tudi improvizirane prizore drug drugemu v skupini, kar pa ni glavni predmet v celotnem dogajanju. Vendar pa je nastop pred vrstniki z otrokovega vidika zelo pomemben. Ob tem otrok razvija kriterije in kritičnost za oblikovanje predstave. Učitelj pa naj ne pozabi tudi na vpliv gledaliških dejavnosti na otrokov čustveni, socialni in intelektualni razvoj. 

»Zunaj igre imajo otroci malo priložnosti,  v katerih lahko najdejo svojo individualno pot. Njihov svet kontrolirajo odrasli, ki jim povedo, kaj naj naredijo in kdaj naj nekaj naredijo. V tem svetu imajo malo možnosti za sproščeno igro ali za sprejemanje odgovornosti v komunikaciji. Gledališke delavnice pa nudijo otrokom/učencem priložnost za enakovredno svobodo, spoštovanje in odgovornost za socialne interakcije in komunikacijo v razredni skupnosti« (V. Spolin, 1986, str.3).

Povezovanje umetniških zvrsti v scenskih umetnostih

Projekti, ki povezujejo gledališče, glasbo, ples, kreativno pisanje in vizualne umetnosti, so tisti del življenja vrtca in šole, ki vnašajo v skupnost  kreativnost, domišljijo in brezmejno sodelovanje. Največkrat se odvijajo v okviru interesnih dejavnosti, včasih  tudi kot del kurikula in dnevnega dogajanja v skupini. Moči in veselje združijo vzgojitelji/učitelji in otroci z različnimi znanji in spretnostmi, njihovo delo pa se zaključi z velikim dogodkom – predstavo. Tudi v teh projektih je treba zaupati otrokom in njihovim sposobnostim. Otrok naj sam raziskuje, išče odgovore in možne kreativne rešitve, odrasli pa poskrbijo za bogato in spodbudno okolje ter negovanje in razvijanje otroških idej. Tudi ko je težišče dela na pripravi predstave, moramo ves čas imeti v mislih, da delamo z otroki in ne s profesionalci, zato ohranjamo otroško sproščenost, spontanost in veselje do igranja. Otroku omogočimo, da v predstavi izraža svoj initimni svet in komunicira z občinstvom neposredno, individualno in sproščeno. 

Zlasti s starejšimi otroki se bodo morda učiteljice odločile, da delajo z določenim besedilom. Toda preden se lotimo obdelave besedila, je potrebno veliko ur improvizacije, igranja s karakterji, prostorom in tematiko. Predstava vključuje tudi scenske priprave, glasbeno spremljavo, svetlobne efekte, zato dajmo otrokom priložnost, da se tudi tu dokažejo. Izvajalci glasbe, scenski mojster, oblikovalec luči, oblikovalec lutk, scene in kostumov – odkrijmo in razvijajmo talente! Ko otroci prevzamejo odgovornost za posamezne elemente v predstavi, pridobijo dodatna znanja in izkušnje. Sodelovanje med igralci in ekipo za odrom je še ena nepozabna izkušnja. “Umetniška sredstva se pogosto prepletajo, še zlasti pri scenskih umetnostih, kar nam mora biti vodilo in podpora pri tem , da v praksi uveljavimo načelo povezovanja, prepletanja, a tudi smiselnega osamosvajanja umetniških zvrsti, ki naj v sodobnem vrtcu in šoli dobijo pomembnejše mesto ne samo kot oblike umetniškega izražanja, marveč tudi kot vsakodnevna oblika komunikacije med vzgojiteljem/učiteljem in otroki. /.../ Prav motivacija, narediti predstavo za gledalce, bo pomagala otrokom premagati vse težave. Zanje bo stik z občinstvom, naj so to vrstniki, mlajši otroci ali pa starši, najbolj vznemirljivo doživetje. Pedagogova vloga je biti spodbujevalec in opazovalec” (Majaron, 2006).

Kako naprej?

Gledališka igra deluje energetsko močno, ker je otrok v dejavnosti vključen celostno.  Otrokovo telo je prav tako aktivno kot njegove misli. Otroci, ki sodelujejo v kreativni drami/gledaliških delavnicah, so vodeni v domišljijske situacije, v katerih iščejo odgovore in rešitve z vsem telesom in vsem mišljenjem. Gledališče z vsemi izraznimi sredstvi tako postane tudi povezovalec vsebin z različnih področij kurikula, otrokom pa odpira pot k lastni ustvarjalnosti in nekonformistični drži v spoštovanju drugačnosti in individualnosti.

Ob tem pa je na mestu vprašanje, kako čim večjemu številu vzgojiteljev in učiteljev približati znanje o gledališču kot umetniški veji ter o gledališču kot vsakodnevnemu načinu komunikacije med učiteljem in otroki in med otroki samimi. Saj je v procesu ukvarjanja z gledališčem z otroki pomembno vzpostaviti odnos do gledališča kot oblikovanega medija, hkrati pa ne smemo zanemariti vpliva gledaliških dejavnosti na otrokov razvoj, učenje in poučevanje ter vloge gledališča pri učenju komunikacijskih veščin in ustvarjanju sproščenega, prijateljskega vzdušja v razredu. Vsekakor je v primerjavi z glasbeno in likovno vzgojo področje gledališča v manj ugodnem položaju, saj obe omenjeni področji k sreči zasedata mesto tako v učnem načrtu osnovne šole kot v predmetniku bodočih učiteljev. A če gledališče sprejmemo kot izziv in možnost sporočanja v šolskem/vrtčevskem vsakdanu, bodo vsakdanje oblike dela v šoli, z gledališkimi izraznimi sredstvi postale zanimivejše in prepričljivejše.  Na Pedagoški fakulteti v Ljubljani smo z bolonjsko prenovo uvedli nekaj novih predmetov, ki združujejo tako vzgojo o gledališču in do gledališča kot vzgojo skozi in z gledališčem. Z njimi bomo skušali razširiti znanje s področja gledališča v vzgoji in izobraževanju na večje  število praktikov. Teorija in praksa dokazujeta, da lahko gledališka sredstva (lutke, maske, pantomima, gib, improvizacije, glasba ... ),  vključimo v učenje in poučevanje kot enakovredno dejavnost  z drugimi, bolj 'akademskimi'.  Tu pa nas v izobraževanju bodočih učiteljev čaka še veliko dela in praksa kar kliče, da gledališki umetniki in gledališki pedagogi združimo moči s ciljem, učiteljem/vzgojiteljem ponuditi znanje o širokih možnostih uporabe gledaliških izraznih sredstev v vsakdanjem izobraževanju otrok in mladostnikov.

Literatura in viri:

 

1. Korošec, H. (2006). Vključevanje lutk v vzgojno-izobraževalno delo. Sodobna pedagogika.

57 (3). Str. 120 – 145.

2. Korošec, H. (2010). Gledališko-lutkovno ustvarjanje: izmenjava idej med vzgojiteljem in otrokom. V: Pedagoški koncept Reggio Emilia in Kurikulum za vrtce: podobnosti v različnosti (ur. Devjak, T. et al.). Ljubljana: Pedagoška fakulteta Univerze vLjubljani.Str.

3. Kolenc, M. (2010). Učinkovitost poučevanja s pomočjo umetnostnih sredstev. Magistrsko delo. Ljubljana: Pedagoška fakulteta.

4. Kurikulum za vrtce (1999). Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport, Urad RS za šolstvo.

5. Lukan, B. (1996). Gledališki pojmovnik za mlade. Šentilj: Založba Aristej.

6. Majaron, E. (2006). Animacija lutk in otrokovo gibanje. V: Borota, B. et al., Otrok v svetu glasbe, plesa in lutk. Koper: UP,Pef Koper, str. 98–102.

7. Spolin, V. (1986). Theater Games For The Classroom. A Teacher’s handbook. Evanston, Illinois: Northwestern University Press.

8. Zupančič, Z. (2007). Mali gledališki vedež. Ljubljana: Šola retorike.

9. Nacionalne smernice za kulturno-umetnostno vzgojo v vzgoji in izobraževanju. (2009). Ljubljana. Pridobljeno 20.11.2010 s spletne strani: http://www.mss.gov.si/fileadmin/mss.gov.si/pageuploads/podrocje/os/devetletka/program_drugo/Smernice_za_kulturno_umetnostno_vzgojo.pdf

 

 

*Raziskava je bila opravljena v okviru projekta z naslovom »Profesionalno usposabljanje strokovnih delavcev za izvajanje elementov posebnih pedagoških načel koncepta Reggio Emilia na področju predšolske vzgoje v letih 2008-2013«, ki ga je pridobila Pedagoška fakulteta Univerze v  Ljubljani, financirata pa ga Evropski socialni sklad in Ministrstvo za šolstvo in šport.