Gledališka vzgoja se v švedskih šolah poučuje kot integracija, največkrat pri pouku švedskega jezika. Glavni cilj je poučevanje vsebin skozi igro in gledališče, kjer učenci na zabaven in zanimiv način razvijajo kreativnost, empatijo in razmišljanje.

 

V času bivanja na Švedskem sem se imela priložnost izobraževati v študijskem programu gledališke vzgoje, tako imenovanem Drama kurs, ki se je izvajal na Lineéuniversitetet v Kalmarju . Študijski program je potekal enkrat tedensko v večernih urah in je trajal od začetka septembra do sredine januarja. Udeleženci programa smo individualno in v skupinah sodelovali in ustvarjali na gledaliških delavnicah, ki so bile tematsko razdeljene. 

 

Cilji programa

Pričakovano znanje študenta ob zaključku tega programa je bilo:

•    da pozna različne gledališko-pedagoške metode,

•    da zna uporabljati pridobljeno gledališko znanje v otroških, mladinskih in odraslih gledaliških skupinah,

•    da zna prirediti dramsko besedilo.

 

Vsebina programa

Skupinske vaje, dramsko-pedagoške metode, metode reševanja konfliktov, vaje v vodenju, improvizacija, študijska eksurzija, izdelava maske, teorija in praksa v okviru gledališkega ustvarjanja in gledališke produkcije.

 

Ocenjevanje in izpit

Oceno je predstavljala prisotnost in aktivno sodelovanje na delavnicah, izpit pa je bila krajša gledališka predstava.

 

Opis programa

Odddelek za gledališko vzgojo na Lineéuniversitetet v Kalmarju ima za svojo dejavnost namenjeno posebno stavbo, kjer so trije večji prostori, opremljeni z reflektorji, stoli, mizami, ogledalom in tablo, garderobo s kostumi in rekviziti, dvema manjšima skupinskima sobama za individualno delo ali bralne in pripravljalne vaje, manjšo avlo, opremljeno z mizami in stoli za individualno delo ali odmor ter delovnimi prostori za profesorje.

 

Skupinske vaje

Cilj teh vaj je bil spoznavanje udeležencev programa. V skupini smo sodelovali udeleženci različnih starosti od dvajset do petdeset let, večinoma pedagogi na šolah in v vrtcih. Skupinske vaje, ki smo jih izvajali, so bile razne improvizacije in različice vaj, ki sem jih poznala že od prej. Naj jih omenim le nekaj: zamenjaj prostor, lev, vroči stol.

 

Gledališka literatura

Tej temi smo namenili tretjino gledaliških delavnic, kjer smo se seznanili z literaturo s poudarkom na gledališki pedagogiki. Izbrano literaturo, v večini švedskih avtorjev (Hägglund & Fredin, Martha Vestin) in nekaj svetovno znanih (August Boal, Keith Johnstones), smo predstavili na delavnicah kot individualno in kot skupinsko delo. Predstavljena literatura se uporablja v pedagoške namene ali kot pomoč pri poučevanju gledališke vzgoje in drugih predmetov v osnovni in srednji šoli ali v izobraževanju za odrasle.

 

Vaje v vodenju

Namen in cilj vaj je bil preizkus v vodenju različnih dramsko-pedagoških in improvizacijskih vaj, ki jih je pripravil vsak posamezni udeleženec s pomočjo literature, ki smo jo obravnavali in predstavili na prejšnjih delavnicah.  Tako smo teoretični del prenesli v prakso. Po vsaki delavnici je bil pogovor o počutju vsakega posameznika v vlogi vodje, kaj je bilo lažje in kaj težje izvedljivo, ter na kaj je potrebno kot vodja izvajanja vaje biti pozoren. V večini primerov smo naleteli na težavo podajanja natančnih, jasnih in kratkih navodil in razumevanju le-teh, ter se naučili kako pomembna je komunikacija med vodjem in izvajalci pri dajanju navodil. 

 

Forum gledališče

Delavnica je bila namenjena iskanju reševanja konfliktov in zavedanju, da ima vsak od nas  glavno vlogo v svojem življenju. Začeli smo s teoretičnim delom,  predstavitvijo forumskega gledališča, ki ga je uvedel August Boal. Kot ogrevanje v igranje te gledališke oblike smo izvedli nekaj dramskih vaj: lov na zapik, kip in vroči stol. Nato smo določili temo in konfliktno situacijo ter v vaji štirje vogali iskali rešitve konflikta. Na koncu smo se razdelili v skupine in v krajših prizorih prikazali konfliktne situacije. Sledil je pogovor z gledalci, ki so iskali rešitve konflikta, in ponovna uprizoritev situacije, kjer je gledalec, ki je našel rešitev, zamenjal igralca in odigral vlogo s srečnim koncem. Delavnica je bila izredno čustveno obarvana, saj so običajno konfliktne teme ene najtežjih situacij, obenem pa se lahko zgodi, da igralci podoživijo konfliktne in neprijetne situacije iz svojega življenja.

 

Izdelava maske

V nasprotju s forumskim gledališčem je bila izdelava mask pravi balzam za dušo. Oblikovanje maske z glino na model iz mavca je ustvarjala sproščenost in razvila večjo povezanost v skupini. Na koncu delavnice je vsak udeleženec odigral krajši prizor z masko. Bilo je veliko smeha in presenečeno smo ugotavljali, kolikšno moč predstavlja maska za igralca in kaj vse lahko počne z njo.

 

Predstava 

Zadnji, zaključni del programa je bila predstava, ki je predstavljala hkrati končni izpit. 

V prvem, teoretičnem delu izpita smo se seznanili z delom režiserja in ostalih poklicev v gledališču ter to znanje uporabili v praktičnem delu pri pripravi predstave. En dan je bil namenjen ekskurziji v Stockholm, kjer smo si ogledali znano gledališče Dramaten in dve profesionalni predstavi. V praktičnem delu sta nas profesorja razdelila v skupine po štiri ali pet in nam pripravila dramska dela Moliéra, Ibsena in Strindberga. Sledile so bralne vaje in vaje na odru. Na koncu je vsaka skupina odigrala predstavo ostalim udeležencem. Vsak udeleženec je po predstavi ocenil svoje igranje, dramsko uprizoritev besedila in predstavo drugih skupin ter ovrednotil celotno izobraževanje.

Zaključek in moja razmišljanja

 

Poučevanje gledališke vzgoje na šolah  na Švedskem je odvisno od posamezne šole in občine ter od vsakega posameznega pedagoga, kako bo gledališko dejavnost uporabil pri pouku. Švedski učni načrt namreč ne pove, kako se naj gledališka vzgoja uporablja v procesu poučevanja in je tudi ne precizira kot šolski predmet.

 

Sama sem na izobraževanju gledališke vzgoje pridobila veliko novih znanj in izkušenj. Predvsem sem se naučila, kako gledališko pedagogiko uporabljati v praksi. Kar me je osebno najbolj fasciniralo, in predstavlja razliko od izobraževanja v Sloveniji, je prijateljski odnos med profesorjem in študentom oziroma med učiteljem in učencem v procesu poučevanja. 

 

Švedi težijo k enakosti in demokratičnosti v pravem pomenu besede. Tako se otroci že v osnovni šoli učijo in navajajo na strpnost, izražanje in sprejemanje kritike (pozitivne in negativne) ter ocenjevanja lastne sposobnosti in sposobnosti drugih. 

 

Glavna naloga učiteljev je vloga asistenta, ki spodbuja učence in z individualnim delom pripomore k razvoju znanja in sposobnosti vsakega posameznika. Obenem pa na prijazen in umirjen način ter z razumevanjem sprejema učence in njihove situacije v šoli in doma.