»Ves svet je oder in mi vsi v njem igralci«

(W. Shakespeare)

 

Gledališče je v naša življenja vpeto že od prazgodovine. Od prvih ritualov, preko uprizarjanja mitov, do razvoja grške tragedije in s tem modernega gledališča, pa vse do današnjega časa, kjer se je uporaba gledališča oz. gledaliških prvin in tehnik razširila na praktično vsa področja našega življenja. Tudi vsak pedagog se dnevno srečuje z gledališčem. Nenazadnje je vsaka učna ura pripravljen govorni nastop z vsemi prvinami gledališča – od retorike do skrbno premišljene dramaturgije ter seveda izvedbe – igre.

Osnovna funkcija vsakega gledališča je vzgoja: pradavni ritualni obredi (katerih ekvivalent so nenazadnje še vedno današnji verski obredi) so človeka opozarjali na dobro, zlo in njune posledice. Moderno gledališče je sporočilnost individualiziralo; poleg družbe nagovarja vsakega posameznika, mu nudi možnost poistovetenja ter na koncu tudi očiščenja – katarze.

Vzgojna funkcija je toliko bolj očitna in hkrati pomembnejša pri otroškem gledališču – gledališču otrok. Ne le, da se otroci kot nastopajoči prav v gledališču prvič srečajo z javnim govornim nastopom, poleg retorike krepijo orientacijo v prostoru, ozavestijo gib in kretnjo. Gledališče jim omogoča, da izrazijo svoje mnenje, da se skozi varno zavetje igranega lika lahko sliši njihov glas. Krepi se njihova samozavest, občutek za soigralca in posledično občutek za skupnost. 

Hkrati z igranjem vlog preizkušajo vse »odrasle« vzorce, ki jih bodo čez leta ne več igrali, temveč živeli. V teh igrah so otroci neposredni, iskreni, drzni in brez zadržkov. Vedoč, da gre za igro, v kateri so nekako zaščiteni, brez težav v igri izražajo tudi skrajna čustva, od veselja in sreče pa vse do strahu, jeze in žalosti. 

Tako ima mentor gledališke skupine ali učitelj drame izredno veliko odgovornost, saj mora otroka najprej pripraviti do tega, da začne izražati svoja čustva, svoje skrite želje in strahove in ga hkrati varno voditi skozi celoten proces, mu pri tem nuditi popolno zaščito in ohraniti njegovo zaupanje. In seveda – glede na to, da smo družba, ki prevečkrat zahteva tudi rezultate – z otroki narediti tudi končni produkt – predstavo. In prav neverjetno je, kako veliko odgovornost polagamo v roke mentorjev in učiteljev in kako malo opore – izobrazbe – jim pri tem nudimo.

 

 

Zaradi zavedanja vpliva kulturne vzgoje in ustvarjalnosti na različne aspekte človekovega bitja je približno polovica vseh programov Javnega sklada za kulturne dejavnosti* (izobraževanj, prireditev, založništva) namenjena otrokom, mladim in njihovim mentorjem.

Po podatkih, ki jih JSKD vodi za statistični urad, deluje v Sloveniji 678 otroških gledaliških in lutkovnih skupin, velika večina v okviru vrtcev in šol, v katere je vključenih 11.834 otrok (podatki za leto 2008). Mentorji praktično vseh skupin so učitelji, načeloma brez vsakršne gledališke izobrazbe, nekaj je skupin, ki jih vodijo poklicni gledališčniki, ki pa so brez pedagoške izobrazbe. Izkušnje kažejo, da so slednji praviloma precej bolj usmerjeni v produkt – predstavo, kar postavlja pod vprašaj smiselnost udejstvovanja otrok v gledaliških dejavnosti. Nasprotno imajo učitelji pedagoško znanje, nimajo pa gledališkega. Glede na to, v kakšnem obsegu se dejavnost izvaja, je naravnost alarmantno, kako malo pozornosti se polaga v izobraževanje mentorjev.

Na JSKD skušamo s svojimi programi mentorjem in učiteljem gledališke dejavnosti nuditi osnovno izobrazbo: od gledaliških, skoraj tehničnih znanj, do načinov uporabe gledaliških prvin pri vzgoji in razvoju otroka in načinov uporabe gledaliških prvin pri vsakodnevnem poučevanju (npr. matematike, tujih jezikov, ipd.) V okviru naših Srečanj otroških gledaliških in lutkovnih skupin jim nudimo tudi posebna svetovanja.

 

Srečanje otroških gledaliških in lutkovnih skupin

Letno se na naše srečanja prijavi okoli 300 otroških gledaliških in okoli 100 lutkovnih skupin iz vse Slovenije. Kljub temu, da ne spodbujamo tekmovalnosti, smo zaradi števila prijav prisiljeni delati selekcijo predstav, ki se uvrstijo na višjo raven. Vse predstave si naši strokovni spremljevalci-regijski selektorji ogledajo na območnih srečanjih ter iz izbranih predstav sestavijo program regijskih srečanj. Vsa regijska srečanja si ogleda državni selektor, ki nato na podlagi videnega izbora sestavi program državnega Srečanja, katerega namen je predstaviti prerez najkvalitetnejše otroške gledališke in lutkovne produkcije tekoče sezone v vsej njeni razsežnosti in raznolikosti. Poleg koherentnosti predstave se spodbuja predvsem lastna ustvarjalnost otrok in kvaliteta mentorskega dela. Vendar je glavni namen teh srečanj nekako prikrit. Glavni namen tako ni predstaviti in nagraditi najkvalitetnejše predstave, temveč predvsem svetovanje in izobraževanje mentorjev. Srečanja so zasnovana tako, da ogledu vseh predstav sledi strokovni razgovor s strokovnim svetovalcem-selektorjem. Ta mentorjem ne poda le ocene predstave, temveč izpostavi dobre strani predstave, opozori na mesta, ki bi se dala izboljšati ter predvsem ponudi predloge in rešitve. Takšni razgovori (z vsemi mentorji hkrati v obliki okrogle mize) tako preidejo v nekakšne seminarje, katerih izhodišče so na srečanju uprizorjene predstave. Za marsikaterega mentorja ti razgovori predstavljajo tudi edini način poglabljanja lastnega gledališkega znanja, zato so za sam razvoj otroškega gledališkega ustvarjanja toliko pomembnejša.

 

Poletne gledališke delavnice za mentorje

Vsako leto v julijskem terminu priredimo celotedenske delavnice za učitelje in mentorje gledaliških skupin. Vsako leto izberemo drugo temo s področja gledališke pedagogike in tudi drugega predavatelja. Predavatelji prihajajo iz Slovenije in tujine (Hrvaška, Češka, Grčija, Zambija, Mehika, Madžarska, Tajska, Velika Britanija, itd.). Na ta način omogočimo slušateljem dostop do čim širšega nabora znanj. Delavnice pa ne pripravljajo učitelje zgolj na delo z otroki v gledališki skupini, temveč hkrati dajejo enostavne in praktične rešitve za učitelje in profesorje, kako z osnovnimi igralskimi tehnikami pripraviti svoj »igralski aparat« (se pravi učiteljevo telo in glavo) za vsakodnevne javne nastope oz. predavanja ter kako lahko gledališke in dramske metode uporabijo pri poučevanju vseh predmetov.

Gre za praktične delavnice v majhnih skupinah – do 15 oseb. Udeleženci se spoznajo z ustvarjalnimi metodami, katerih cilj ni nujno predstava, temveč mladostnikom omogočiti ustvarjalni proces osebnostne rasti, pridobivanje izkušenj na intelektualni in čustveni ravni, razvijanje domišljije, učenje reševanja problemov, upoštevanja mišljenja drugih, pridobivanje samozavesti, urjenje verbalnih sposobnosti ter pozornega poslušanja in spodbujanje pozitivne socialne interakcije.

 

Šola za režiserje in mentorje gledaliških skupin

Šola za režiserje in mentorje gledaliških skupin je 70-urni program in obravnava osnove dramaturgije, režije in dela z igralcem. Mentorji se spoznajo s principi ustvarjanja v gledališču, od zasnove in režijskega koncepta do dela z igralcem in končne predstave. Šola pripravi mentorje-učitelje na delo z gledališko skupino ter jim nudi strokovno gledališko znanje za ustvarjanje predstave.

 

Igralske delavnice

Učitelje spodbujamo, da se udeležujejo igralskih delavnic, saj je nujno, da za delo z igralcem (tudi otrokom) poznajo postopke ustvarjanja vloge, namenjamo jim tudi seminarje retorike, tehnike govora, interpretacije besedil/poezije ter različne oblike fizičnega gledališča.

Lutkovna šola

Lutkovni ekvivalent Šoli za mentorje in režiserje gledaliških skupin. Posebna pozornost je namenjena še lutkovni tehnologiji in primernosti izbire posamezne lutkovne tehnike za določeno temo in tudi starostno skupino otrok. Šola daje mentorjem strokovno podlago za delo z lutkovnimi skupinami. 

 

Delavnice raznih oblik pedagoškega gledališča

Posamezne krajše oblike delavnic prilagajamo potrebam naših končnih uporabnikov – učiteljem in mentorjem. Tako jim vse leto ponujamo različne delavnice pedagoškega gledališča: delavnice po metodi Drama in education, delo z otroki v gledališču (motivacija, namen).

 

Težave in kako naprej

Gledališko ustvarjanje mladih mora biti prostor celostnega osebnostnega razvoja – ne samo od t. i. »tehničnih« pozitivnih učinkov, kot so retorika, ozaveščanje telesa, tu govorimo predvsem o krepitvi samozavesti, samozaupanja, občutka za sočloveka. Otroci morajo imeti v mikrokozmosu gledališča možnost raziskati svoja čustva in odnose do sebe, sočloveka in do sveta, ki ga obdaja. Tu seveda ne govorimo o terapiji, temveč preprosto o otrokovem razvoju s pomočjo umetnosti oz. v tem primeru s pomočjo gledališča kot najbolj kompleksne in celovite veje umetnosti. 

Otroci v gledališkem ustvarjanju potrebujejo varnost in to jim lahko zagotovijo samo ustrezno izobraženi učitelji/mentorji. Naša odgovornost do njih mora biti, da jim sistemsko zagotovimo adekvatno izobrazbo tako za vodenje gledaliških skupin kot tudi kot pomoč pri učenju.

Tako je izredno pomembno, da so mentorji/učitelji, ki delajo z otroki, ustrezno izobraženi in prav to je najpomembnejša funkcija gledališke pedagogike – dati učiteljem primerno izobrazbo tako s področja gledaliških znanosti in veščin kot tudi iz pedagogike. Vendar moramo na gledališko pedagogiko gledati širše: gledališče ni nujno vedno cilj, predvsem pri otrocih je toliko pomembnejša pot, izpostavljanje problemov in njihovo reševanje, soočanje otrok z različnimi (tudi stresnimi) situacijami, katerim se običajno izogibajo, razvijanje empatije in zavesti o sebi kot o samostojni osebnosti, vpeti v širšo družbeno shemo. Tako gledališče postane sredstvo pri vzgoji otrok in njihovem razvoju v celostnega človeka in dobrega državljana. Toliko večja je tudi odgovornost učitelja/mentorja in s tem toliko večja potreba po njegovi adekvatni izobrazbi.

Trenutno pri nas ne obstaja celovit izobraževalni program za učitelje/mentorje gledališke dejavnosti. Na JSKD skušamo s svojimi programi zapolniti vrzel, vendar se skupaj z učitelji soočamo z dodatnimi težavami: učitelji so se večkrat prisiljeni dodatno izobraževati v svojem prostem času in na svoje stroške, večkrat se soočajo z nerazumevanjem vodstva, ki ne prizna oz. razume pomena gledališke pedagogike ipd. Potrebno bi bilo vzpostaviti celovit sistem izobraževanja gledališke pedagogike za učitelje na nivoju fakultet. Pozneje bi učitelji to znanje le še izpopolnjevali in dopolnjevali na raznih formalnih in neformalnih oblikah izobraževanj. 

 

Učitelj je kot igralec v gledališču. Na koncu ostane sam na odru – za katedrom ali z otroki pri gledališki dejavnosti. In tu je šele začetek in tu šteje samo tisto, kar se je naučil v predpripravi. Če bo zmogel in opravičil svoje poslanstvo, je na koncu odvisno samo od njega. Toda mi smo odgovorni, da mu nudimo vso podporo in znanje, da bo pri tej pomembni nalogi kar se da uspešen!