Prispevek je kratek izvleček iz uvoda KA knjige (o projektu Kulturni anticiklon – s področja kulturna vzgoja in bralna pismenost. Ljubljana: SVŠGL, 2010). Publikacija zaključuje in zaokrožuje projekt Kulturni anticiklon, ali krajše KA, svojevrstno nadaljevanje ŠILE – šolske impro lige, ki je dobil priložnost sistematično vstopiti in zapolniti uprizoritveno izkušenjsko vrzel v prvih letnikih devetih gimnazij in oblikovati enega od vzorcev za vključevanje kulturne vzgoje oz. uprizoritvenih gledaliških izkušenj v izvedbene kurikule. Projekt so financirali Ministrstvo za šolstvo in šport in evropski socialni skladi (ESS) ter je potekal od 28. januarja 2009 do 31. oktobra 2010. Besedilo, ne glede na to, da je del večje celote, ponuja nekaj pogledov na teorijo, delni popis izkušnje enega od možnih korakov k oblikovanju estetskih izkušenj in ukvarjanja z umetnostjo in kulturo v srednji šoli. 

 

Dokler lahko usodo Josefa K., glavnega junaka Kafkovega romana Proces, igraš, uprizarjaš, jo giblješ in govoriš, na svojstven način aktivno spoznavaš imaginarni svet literature, a najbrž tovrstne družbene konstrukcije realnosti, kot je predstavljena v romanu, ne živiš. Take, kjer bi bil vsak poizkus artikulacije individualnosti vnaprej obsojen na sodbo in utopitev v povprečnosti. Na Josefa K. smo se snovalci projekta Kulturni anticiklon spomnili šele takrat, ko smo dolg naslov projekta s področja kulturne vzgoje in bralne pismenosti okrajšali, ostal je samo KA, zadnji odmev literarnega junaka moderne dobe, ki pa je postal svojevrstna metafora projekta. Metafora, ki se dotika delovanja konzorcijev, ki so se v letu 2008 še kot perspektiva, podkrepljena z evropskimi socialnimi skladi, razkrili slovenskemu srednjemu šolstvu. Konzorcij po SSKJ pomeni del kapitalistične ekonomike, začasno združenje dveh ali več industrialcev, podjetij, bank zaradi uspešnejšega poslovanja … Torej gre v našem primeru za stik šolskih oblasti oz. uradniških služb in šolskih delavcev, večinoma profesoric in profesorjev, z nečim novim, pa vendar zelo konzervativnim, nečim bolj računovodsko usmerjenim, za red papirjev, fotokopij in šele nato za red stvari. 

 

In metafora okolja slovenskih gimnazij, ki estetskim ali umetniškim izkušnjam oz. estetsko-etičnemu zorenju ne posveča večje pozornosti; če preverjamo npr. bodisi na sistemski bodisi na konceptualni ravni. Na ravni sistema se z vpeljavo posodabljanja slovenskega šolstva favorizira v sodobnih konceptih vzgoje in izobraževanja, ki bi se morali (hitreje) odzivati na sodobno družbo prespraševanja smotrnosti kapitalizma in stalne rasti industrijske družbe, vprašljiv kompetenčni pristop, saj ga narekuje vprašljiv razvoj novih tehnologij. Na konceptualni ravni pa se slovenska šola še vedno oklepa tradicionalnih pojmovanj umetnosti in kulture ter je vsebinsko omejena na visoko umetnost in absolutne norme estetskega kanona, na pravo in napačno umetnost, ki vzpodbuja družbeni, nacionalni in ekonomski elitizem. 

 

V jedru besedne zveze naslova projekta Kulturni anticiklon pa je vremenski pojem, anticiklon, območje visokega zračnega tlaka, ko se »zrak giblje proti tlom, torej se pri tleh razteka, zgoraj pa seseda ... Vetrovi v anticiklonu na severni polobli krožijo v obliki spiral v smeri urinega kazalca, na južni pa ravno obratno … V toplem anticiklonu je vreme lepo, posebno če so tla še hladna ...«. Gre za poljudni opis anticiklona, citiran iz Wikipedije, proste spletne enciklopedije, množično dostopen podatek, ki omogoča kar nekaj asociacij in pripovedovalnih obratov. Če ga združimo s pridevnikom kulturni, dodamo anticiklonu neobičajno vrsto, kulturi pa prav tako, saj se giblje proti tlom in se po tleh razteka. Tako mišljena besedna zveza v šoli spreminja strukturo umetniške izkušnje, ki se izmika utilitaristično-pedagoški moralki, hkrati se vrti v obliki spiral v obeh smereh urinega kazalca, v času naprej ali v času nazaj. Znanstveno-tehnološka tla so hladna »šolska« podlaga, ki kot da pozabljajo na razsežnosti in možnosti vključitve estetskih izkušenj, morebiti zato, ker so tovrstne izkušnje pogostokrat nemerljive, numerično neopisljive. Ampak če so hladna tla kljub vsemu pogoj za topel anticiklon in lepo vreme, potem so izhodišče, na katerega velja računati. Posebej, če želimo, da se bodo srednješolkam in srednješolcem ter tudi njihovim profesoricam in profesorjem kulturna vremena zjasnila »in milši zvezde, kakor zdej sijale«, kar projekt KA poveže še s slovensko angažirano poetološko govorico.

 

Kulturni anticiklon ali KA je bil projekt, ki je za eno dobro šolsko leto vstopil v devet slovenskih gimnazij, in sicer s ciljem sistematično ponuditi izbrani generaciji srednješolk in srednješolcev ter njihovim profesoricam in profesorjem nekaj smernic za ukvarjanje z estetskimi ali umetniškimi izkušnjami, kot jih ponuja impro gledališče. Impro gledališče, kar je že okrajšan izraz za improvizacijsko gledališče, je slovenska različica mednarodno znane zvrsti gledališča, ki ima na področju uprizoritvenih umetnosti pri nas kar dolgo tradicijo. 

 

Najprej gre za zbir gledaliških improvizacij, kratkih impro iger ali impro disciplin, vsaka od njih rešuje določene uprizoritvene naloge, ki nastajajo improvizirano brez klasične predloge. Povzete so iz doktrine impro gledališča (tudi Improv), ki ga originalno poimenujemo tudi Theatresports (Johnstone, Keith. Impro – Improvisation and the theatre. New York: A Theatre Arts book Routledge, 1979), oplemenitene z metodami Viole Spolin (Improvizacijske vaje. Ljubljana: Mestno gledališče ljubljansko, 1981; Improvizacije za gledališče: improvizacijske vaje. Ljubljana: Zveza kulturnih organizacij Slovenije, 1982). Impro discipline slonijo na moči posameznika v skupini, ki ob igranju kratkih (v izhodišču) triminutnih igric praktično odkriva moč gledališča in nastopanja. Izvorno so impro discipline tekmovalne, v sebi nosijo izredno gledališko strukturo, ki na podlagi intuitivnega odziva nudi nepopačeno gledališko izkušnjo, ki jo lahko doživi vsak. Tako gledališče, ki uprizarja impro discipline in z njimi tekmuje, je postalo že množična gledališka izkušnja tudi za mladostnice in mladostnike, ki jih združeje ŠILA – šolska impro liga. 

 

Impro discipline so zbrane v snopiču Impro discipline z ogrevalnimi vajami (Dimec Bogdanovski, Mojca; Cerar, Alja. Ljubljana: KUD, 2008) in so nastale za potrebe ŠILE. Odrske naloge, ki jih rešujejo impro in ŠILA discipline, so specifične, upoštevajo mladostnice in mladostnike kot učno in družbeno skupino z avtonomno, kompetentno in aktivno udeležbo v družbenem in kulturnem življenju v okvirih lastnih pogojev, pobud in aspiracij ter so zaradi svojih prilagoditev lahko popolni gledališki učni sistem, kot navaja snopič. Rešujejo jih posameznice in posamezniki s takojšnjimi, ponavadi komedijskimi rešitvami nastalih situacij brez prisile in konflikta v sozvočju s skupino, ki ji pripadajo. Dosledno skupinsko delo oblikuje in preverja posameznikovo odrsko identiteto, njegovo ljubezen do gledališkega ustvarjanja, ga vrača k spontanosti, kjer se sproščata osebna svoboda in lastni ustvarjalni izraz (Dimec, Bogdanovski; Cerar. 2008, str. 4).

 

ŠILA je opredeljena kot liga, kar je športni strokovni termin, tekmovanje v reševanju odrskih nalog, in združuje predvsem srednješolke in srednješolce, dijakinje in dijake slovenskih gimnazij. Na Slovenskem obstaja že od leta 1997 in je zrasla v mladinsko gledališko gibanje oz. je že pridobila pomembno mesto v izjavljanju, predstavljanju in razvijanju sodobnih mladinskih kulturnih identitet. Tako koncipirana kot poteka pri nas, je torej izvirna mladinska dejavnost, ki sledi utemeljiteljem improvizacijskega gledališča, kar jo umešča v postmoderne ali sodobne evropske tokove v uprizoritvenih umetnostih – predvsem te dobe, ki se je prelomila v šestdesetih letih 20. stoletja; ta prelom v teoriji dodobra opiše in utemelji Erica Fisher - Lihcte kot performativni obrat (v Estetiki performativnega. Ljubljana: Študentska založba 2008). 

 

Besedna zveza performativni obrat označuje spremembe v umetnosti, kjer so meje med umetnostmi že izginile, saj se vse umetnostne zvrsti nagibajo k temu, da bi se realizirale v uprizoritvah. Namesto da bi umetniki ustvarjali dela, vse bolj proizvajajo dogodke, ki pa ne vključujejo le njih samih, temveč tudi prejemnike, se pravi opazovalce, poslušalce in gledalce. Ne gre več za umetniško delo, temveč za dogodek, uprizoritev ne proizvaja več pomena ali smisla, temveč podaja neposredno prisotno materialnost ipd. S tem avtorica utemeljuje odpravo meja med umetnostmi, ki so jo umetniki, umetnostni kritiki in filozofi od šestdesetih let 20. stoletja vedno znova razglašali oz. opažali, in daje prednost čutnemu izkustvu, ki se utegne zgoditi med izvajalcem in gledalcem, ko je gledališka predstava igrana »v živo«. S tem so se pogoji za produkcijo in recepcijo umetnosti bistveno spremenili (Lichte, 2008). 

 

Sprememba recepcije umetnosti, ki daje prednost čutni izkušnji, ki vztrepeta v vmesnem prostoru med umetnikom in prejemnikom umetnine, oblikuje dogodke in spreminja materialnost, se sistema slovenskega šolstva še ni dotaknila. Poudarjeno vzgojno in etično vrednost umetniške izkušnje poudarjajo tudi sodobni teoretiki vzgoje, ko vrednotijo mesto umetnosti v sodobnih konceptih izobrazbe.

 

Kulturni anticiklon s sistemom gledaliških improvizacij in z »mladimi«  mentorji, ki znajo voditi skupine, to pomeni senzibilnimi učečimi se pedagogi v duhu dialoške pedagogike, skoraj v popolnosti sledi ugotovitvam dr. Robija Krofliča iz članka Vzgojna vrednost estetske izkušnje, »ki ukvarjanje z umetnostjo v srednji šoli opredeli kot eno osrednjih kurikularnih področij, ki lahko zagotovijo odprt razvoj osebne identitete v duhu sprejemanja realnosti mnogoterih življenjskih perspektiv. Ključne dimenzije umetniške izkušnje, ki ji zagotavljajo status ene od avtentičnih oblik posameznika v odnose z življenjskim okoljem in spoznavanjem resnice lastnega bivanja, so: imaginacija, metafora in naracija …« (Sodobna pedagogika, 3/2007, str. 12 –30). V študiji, ki opravičuje vrednost umetniške/estetske izkušnje tudi z antropološkega vidika, z vidika človeške sreče in notranje izpolnitve, dr. Kroflič navaja tudi besedilo Darovi muze – Preoblikovanje razprave o koristih umetnosti (K. F. McCarthy idr.) oziroma izvorno Gifts of the Muse (Reframing the Debate About the Benefits of the Arts) korporacije RAND, ki je prosto dostopna na spletnih straneh. V tej študiji je naveden komunikacijski model umetniške izkušnje, ki ponazarja, da je vsakdo, ki je udeležen v doživljanju umetnine, pa naj gre za ustvarjanje, poustvarjanje ali zgolj vživljanje v umetniško stvaritev, v območju umetniške izkušnje. Torej da je tudi tisti, ki je udeležen v doživljanju umetnine, v trenutku vpletenosti umetnik. Umetniški proces pa je ena najkompleksnejših in najskrivnostnejših ter le deloma ozaveščenih dejavnosti človekove zavesti, ki sestoji iz intuicije in ekspresije. Prva je visoko razvita zmožnost intenzivnega doživljanja sveta, ki vključuje tudi subjektivna doživetja, je kultivirana občutljivost za opazovanje sveta. Ekspresija pa je ustvarjalni proces, »neka vrsta prevoda, ne iz enega v drug jezik, ampak iz enega v drugo eksistencialno stanje, iz receptivnega v kreativno …« (McCarthy idr. 2004, str. 40; povzeto po Kroflič, 2007, str.18).

 

Študija navaja umetniško izkušnjo in njene dimenzije: imaginacijo, metaforo, naracijo, intuicijo in ekspresijo. Vizije boljših svetov so komponente imaginacije in hkrati kapacitete, ki poglabljajo etično zavest. Moralno razumevanje je imaginativno, je mišljenje v metaforah. 

Sistem gledaliških improvizacij, kot ga poznamo na Slovenskem, kjer naracija nastaja na način intuicije in (takojšnje) ekspresije, so zmes podoživljanja in ustvarjanja, spodbujajo radovednost, spraševanje in iskanje mogoče razlage, lahko ponudi redefinicijo umetniške izkušnje in osmišljanje njenih dimenzij. 

 

S tovrstnimi dokumenti, raziskovanji in empiričnimi prepričanji, s praktičnimi izkušnjami iz  ŠILE – šolske impro lige in desetletnice impro delavnice kot izhodiščne delavnice v dramsko-gledališki strokovni gimnaziji smo hoteli s Kulturnim anticiklonom vstopiti v srednje šole tudi zato, ker se navkljub vsem naštetim argumentom nikakor ne morem znebiti vtisa, da je tam umetnost oz. umetniška/estetska izkušnja še vedno v primežu trditve H. Spencerja iz leta 1859, da »umetnosti sodijo v človekov prosti čas, ali ne bi morale zavzemati tudi mesta v prostem času vzgojnih dejavnosti«, ki jo povzeto po B. Reimerjevem What knowledge is of most worth in the arts? navaja tudi dr. Kroflič (Kroflič, 2007, str. 14). Umetniška izkušnja je večinoma vsebovana v sodobnih slovenskih šolah sicer kot obvezna, pa še vedno izbirna vsebina, saj se znotraj sistema splošnih gimnazij večinoma uresničuje kot OIV (obvezna izbirna vsebina), sodi v obvezni prosti čas, ki ga šola poudari ali ne. Kar pa ni daleč od pojmovanja s konca 19. stoletja. 

 

Tako torej gledališke improvizacije, ki tudi s pomočjo Kulturnega anticiklona postajajo bolj ali manj počasi, a zanesljivo del avtonomnosti učitelja, opozarjajo šolske delavce, da je nujen premislek o strukturi umetniške izkušnje, ki si išče pot v šolskem sistemu. Da je nova struktura umetniške izkušnje tista, ki ne more biti več utilitaristično-funkcionalistična, ki nima nobenega znanstvenega namena, temveč jo vrednotimo glede na intrinzične (notranje) značilnosti ter proučujemo na ustrezen (od znanosti ločen) način.