Uvod

Nacionalne smernice za kulturno-umetnostno vzgojo v izobraževanju (2009) pojasnjujejo in ozaveščajo njeno vlogo pri izboljševanju kakovosti izobraževanja in razvijanju posameznikove ustvarjalnosti ter poudarjajo pomen umetnosti in kulture za družbo 21. stoletja.

 

Še posebej pomembno pa je, da so pod umetnostno vzgojo enakomerno zastopana prav vsa umetniška področja izražanja. Sodobni ples kot izrazito marginalna veja v primerjavi z drugimi umetniškimi področji, sicer pa izredno pomemben in nikakor nezanemarljiv, pa se mora za svoj položaj, zaradi kulturne politike, ki še do danes ni uspela poskrbeti za institucionalizacijo tega področja, nenehno boriti. To ga sicer po eni strani ohranja izredno živega, po drugi strani pa ga izčrpava in ne omogoča rasti v smislu splošne razpoznavnosti, ki bi si jo sodobna plesna umetnost vsekakor zaslužila. Zaradi nepoznavanja področja s strani širše splošne javnosti je sodobni ples izrazito slabo zastopan tudi v okviru vzgojno-izobraževalnih programov.

 

S pomočjo sodobnih plesno-vzgojnih prijemov lahko ob uporabi plesu lastnih dejavnikov vplivamo na celostni osebnostni razvoj. Ples namreč sam po sebi neposredno razvija gibalne sposobnosti in zmožnosti, bogati svet čustev, poglablja čustveno inteligentnost, razvija splošne in posebne intelektualne sposobnosti ter ustvarjalnost, oblikuje estetske čute in percepcijo, pospešuje socializacijske procese, itd. Vzgojni cilji so torej vzporedni »proizvodi« plesne ustvarjalnosti in zato ji je potrebno v prihodnje nujno nameniti več strokovne pozornosti.

 

Plesno področje v procesu predšolske vzgoje

Umetnost otroku omogoča udejanjanje ustvarjalnih potencialov, ki se kažejo v otrokovem igrivem raziskovanju sveta. Ta je zanj neizčrpen vir inspiracije, motivacije in vsebin na vseh področjih dejavnosti. Otrok umetnost doživlja, skozi umetnost komunicira, v umetnosti izumlja in ustvarja, se sprošča in pridobiva umetniško predstavljivost oziroma razvija področje estetike. Vzgojitelj pri otroku spodbuja radovednost in veselje do umetniških dejavnosti z oblikovanjem bogatega raznovrstnega okolja, ki otroku omogočajo doživljanje sebe in drugih, okolice in umetnosti. Umetniške (plesne) dejavnosti v vrtcu naj bi potekale tako, da otrok sam išče, raziskuje in najde odgovor, rešitev na idejno, organizacijsko ali izvedbeno nalogo ali problem, pri čemer odrasli zaznajo in spodbujajo vsako otrokovo še tako skromno napredovanje. Odrasli otrokovih del ne ocenjujejo, komentirajo, grajajo, prav tako ga nikoli ne spodbujajo k ustvarjanju shematične, všečne, običajne, prilagojene oblike (na primer učenje že vnaprej določene plesne koreografije). Ne posegajo v otrokovo estetsko presojo. Bistveno pa je, da se vzgojitelji zavedajo, da je otroku proces (plesnega) ustvarjanja pomembnejši od rezultata (povzeto po Kurikulumu za vrtce, 1999).

 

Pomen nebesedne interakcije skozi gib oziroma ples in komunikacija skozi dotik in gibanje sta ključnega pomena v zgodnjem otroškem obdobju. Predšolskega otroka spodbujamo za plesno izražanje s pomočjo organizirane igre in lastnega raziskovanja. Na ta način s sodobnimi plesno-vzgojnimi prijemi vplivamo na celostni osebnostni razvoj otroka na vseh področjih: čustveno-socialnem, psihomotoričnem in kognitivnem. Ob plesnih dejavnostih otroci krepijo izražanje in komuniciranje, ustvarjalnost, stike z drugimi otroki, razvijajo pozitivne odnose v skupini, doživljanje, višje spoznavne funkcije, lažje razumejo nove pojme in pojave, krepijo samopodobo ter ozaveščajo telo. Otrok skozi gibalno-plesno izkušnjo lažje razume svet okrog sebe. 

 

Rezultati raziskave o vključevanju plesnih dejavnosti v vrtcih kažejo, da je v naših vrtcih še vedno v ospredju ples kot sredstvo za učenje koreografij, namenjenih  občinstvu. Manj se ples uporablja kot kreativen proces, del projektnega raziskovanja in kot medpodročno povezovanje (Geršak, 2010)*. Seveda ne trdimo, da nikakršno oblikovanje plesne koreografije ne sodi v vrtec. Ravno nasprotno: spodbujajmo otrokovo ustvarjalnost skozi plesno izražanje na način, da otrokom nudimo različne spodbude iz okolja in notranje spodbude. Razvijajmo njihovo plesnost skozi različne plesne elemente – skozi raziskovanje prostora, časa in energije. Pri ustvarjanju naj bo vodilo proces in ne končni rezultat. Plesna koreografija oziroma nastop za starše/kraj/druge oddelke v vrtcu naj nima za cilj perfekcionistično naučenih korakov, ampak predstavitev ustvarjalnega procesa, kjer so ustvarjalci in raziskovalci ustvarjalnega giba otroci. 

 

Ples in ustvarjalni gib v osnovni šoli

Ples v kurikulumu za vrtce spada pod področje umetnosti in zavzema obsežen del ciljev in dejavnosti, čeprav v praksi opažamo, da vzgojitelji za dosego načrtovanih ciljev v večji meri uporabljajo glasbeno in likovno umetnost. V šoli pa se te razlike še stopnjujejo, saj zavzemata glasbena in likovna umetnost svoje področje v predmetniku, gledališka in plesna umetnost pa sta umeščeni le na druga vzgojno-izobraževalna področja. Ples zavzema nekaj ur v okviru učnega načrta športne in glasbene vzgoje ter kot izbirni predmet v tretji triadi. Izvajanje plesnih vsebin je tako v veliki meri podrejeno osebnim afinitetam učiteljev do plesnega izražanja ter njihovemu poznavanju plesne umetnosti, ki pa je redko na nivoju kvalitetnega podajanja teh umetniških vsebin.

 

V naših šolah je »poučevanje in učenje skozi telo in gib v prostoru (in času) – pouk v treh (štirih) razsežnostih, ne le v dveh – table in mize« (Kroflič, 1999), še vedno manj znano in manj običajno. Vse preveč je vsebin, ki razvijajo predvsem otrokove verbalne sposobnosti, zanemarjajo pa neverbalno komunikacijo oziroma upoštevanje tudi desne polovice možganov, ki je bistvenega pomena v ustvarjalnem mišljenju. 

Z uvajanjem devetletne osnovne šole in prenavljanjem programov se posodabljajo tudi metode poučevanja in učenja. Celostna metoda učenja, pri kateri ima zelo pomembno vlogo uvajanje ustvarjalnega giba in izražanja s telesom v učni proces, zagotavlja celosten razvoj otroka. 

 

Celostne metode prepletajo v vzgojno-izobraževalnem procesu telesne, doživljajske, miselne in socialne dejavnosti. Vklapljajo se v svetovni trend holističnega pristopa v vzgoji in izobraževanju (nevrolingvistično programiranje, ustvarjalne metode učenja, učenje v novih razsežnostih − "learning in new dimensions", “minds in motion”, ples, drama in animacija pri pouku naravoslovja, družboslovja idr.), kakor tudi v kognitivni znanosti, kjer gre za povezovanje levo in desno-hemisferičnega, analitičnega in celostnega, logičnega in intuitivnega, znanstvenega in umetniškega, duhovnega in telesnega, psihofizičnega.

 

Ustvarjalni gib in ples pri pouku gradita na individualnem in skupinskem gibalnem izražanju in ustvarjanju ob obravnavi vseh učnih vsebin z vseh vzgojno-izobraževalnih področij, tudi takih, kot so jezik, matematika, naravoslovje, družboslovje. Ustvarjalni gib ima funkcijo udejanjanja spoznavnih vsebin z doživljanjem in je sredstvo ustvarjalnega izražanja učnih vsebin.

 

Ustvarjalni gib kot medpodročno povezovanje

Ples se povezuje z različnimi vzgojno-izobraževalnimi področji in je tudi sredstvo vzgajanja. Gibanje je skupno plesni in športni vzgoji, spodbujanje izvirnosti in ustvarjalnosti je skupno plesni, glasbeni, filmski, dramski in likovni vzgoji. Orientacija v prostoru in komuniciranje skozi ustvarjalni gib sta pomemben vidik pri opismenjevanju in učenju jezika. Razvijanje občutljivosti za gibanje, oblike in predmete v okolju se povezuje s cilji okolja oziroma naravoslovja in družboslovja. Razvrščanje, urejanje, raziskovanje simetrij, oblik, odnosov skozi ples posega na cilje matematike. Z različnimi gibalnimi spodbudami in raziskovanjem giba v odnosu do okolja razvijamo mišljenje in druge umske sposobnosti. Izražanje čustev, vživljanje in medsebojno sodelovanje, ki je za plesno dejavnost nujno, spodbuja razvoj pozitivnih medčloveških odnosov, krepi otrokovo zavest in pozitivno vpliva na socializacijo.

 

Učitelji, ki uporabljajo in razvijajo ustvarjalni gib pri pouku, opažajo pozitiven odziv otrok, ker se ti lahko pri pouku gibljejo, med seboj sodelujejo, ustvarjajo, rešujejo probleme, vključujejo se v skupino, bolje razumejo učno snov, so za učenje motivirani, oblikujejo si pozitivno samopodobo ...

 

Primer dobre prakse: Kako deluje človeško telo

Navajamo primer učiteljice Biserke Novak iz OŠ Božidarja Jakca, 4. razred, pri obravnavanju učne teme iz naravoslovja »Kako deluje človeško telo?«. Primer je namerno predstavljen zgolj s potekom dejavnosti, ki pa so lahko izvajane na različne načine, poljubno se jih lahko vključuje v proces poučevanja, potek in trajanje posameznih stopenj je možno izvajati na različne načine. Primer je tudi izrazito povezan z bistvom plesa – to je s telesom, inštrumentom plesalca.

 

Učiteljica vodi učence z verbalnimi navodili (po potrebi se lahko tudi sama aktivno vključi v dogajanje, da ga vzpodbudi, nakar se umakne in verbalno vodi in usmerja dogajanje):

 

1. GIBALA: gibanje je ena osnovnih lastnosti živih bitij. Gibala sestavljajo mišice in kosti. Poiščite mišice na svojem telesu, stisnite jih in sprostite. Naredite pest, stisnite jo in sprostite. Skrčite in iztegnite svojo nogo, počepnite. Potipajte hrbet svojega sošolca – ali občutite vretenca na njegovi hrbtenici? S prsti se sprehodite po hrbtenici gor in dol ... 

Kosti predstavljajo ogrodje našega telesa, vendar same od sebe ne morejo stati pokonci. Za to potrebujemo mišice. Poiščite si prostor in oponašajte gibanje nogometaša (tek, brcanje žoge, zadrževanje žoge). Kako plava plavalec − kravl, prsno, hrbtno, delfin? Še hitreje, še hitreje ... Kakšno pa je smučarjevo gibanje pri smuku ali slalomu po strmini .... še malo in zmagaaaaaaaa. Bravo!

Z vsakodnevnim gibanjem in športom krepimo svoje mišice in skrbimo za pravilno telesno držo in zdravo telo. Tudi vi se potrudite in vsak dan naredi nekaj vaj za svoje telo. 

Sedaj pa prisluhnimo hitri glasbi, se prepustimo njenemu ritmu in uporabimo vse svoje mišice (na glavi, rokah, nogah, obrazu, prsih, hrbtu …).

Sledi ples na glasbo. Ko je konec glasbe, lezite na tla.

 

2. DIHALA: slišim in vidim (dvigovanje trebuha in prsnega koša) vaše globoko dihanje; aktivna so vaša dihala. Ta poskrbijo, da pride kisik iz ozračja v krvni obtok. Odprla bom okno, vi pa globoko dihajte (vdih, izdih). Vsak sam zase v svojem ritmu diha z zaprtimi očmi. 

Sedaj se primite za nos, tukaj v nosni votlini je začetek vaše dihalne poti. Če je nos zamašen, ne moremo dihati oz. lahko vdihnemo skozi usta. Spustite nos. Zopet vdihnite in zadržite zrak. V nosni votlini se zrak segreje, navlaži in prečisti. Izdihnite. Zrak potuje naprej v žrelo in grlo, zato se tudi vi plazite po učilnici v smeri, kjer je prostor. V grlu sta glasilki, ki ju trese izdihan zrak in tako nastane zvok. Ustvarite nizke tone z glasilkama, pričarajte še visoke tone. Nežno se dotaknite vratu in ponovite najprej nizke tone, nato visoke. Ste občutili tresljaje? Plazite se naprej kot zrak, tokrat do prsne votline. Lezite na hrbet, primite se za prsni koš in dihajte. Se kaj zgodi – dvigovanje in spuščanje prsnega koša tam, kjer so vaša pljuča. Imate levo in desno pljučno krilo, v njiju je veliko pljučnih mešičkov v katerih poteka izmenjava plinov. Vstanite in pokažite z gibanjem, kako si predstavljate dogajanje v pljučnih mešičkih.

 

3. SRCE: prišli smo do organa, brez katerega ne moremo živeti. Pokažite z rokama po zraku, kateri organ je to in kje ga imamo. 

Srce je votla mišica, ki deluje kot črpalka in poganja del krvi po telesu, del pa v pljuča. Sedaj bo ena skupina prikazala srčni utrip oz. kako hitro se kri prečrpava v srcu, glede na hitrost druge skupine, ki se bo na različne načine premikala po prostoru, lahko bo tudi mirovala.

Otroke razdelimo v dve skupini. Prva se giblje poljubno, vendar enotno (sodelovanje v skupini!), druga pa prikaže utrip srca glede na hitrost premikanja prve skupine.  

Lezite na tla in si v zapestju izmerite število srčnih utripov v 15 sekundah. Povem začetek in konec. Vsak na koncu pove, kolikokrat je njegovo srce v 15 sekundah utripnilo.

 

4. in 5. Sedimo na tla. Naslednji del človeškega telesa so cevi, po katerih se pretaka najpomembnejša življenjska tekočina. Kako jim rečemo? ŽILE. In tekočini? KRI. Največja žila je arterija – odvodnica, ki se razcepi na manjše in te še v manjše, do najmanjših, ki jim rečemo kapilare. Iz teh pa v obratni smeri teče kri v vene – dovodnice. Kri opravi pot v obliki osmice. Tako boste tudi vi zdaj plesali svojo pot v obliki osmice. Predstavljajte si, da ste krvničke (eritrociti, levkociti, trombociti) ali krvna plazma (voda, beljakovine, druge v vodi topne snovi). Vsak si v mislih predstavlja, kaj od naštetega predstavlja in izvede PLES OSMIC – potovanje krvi. Vsak ima svojo pot. Ker kri potuje hitro, bo tudi naše gibanje hitro. Med potjo vijugajte, se sklanjajte, izmikajte se drugi snovi, prepletajte se z njo…  

Sledi ples osmic, za katerega lahko izberemo primerno glasbo.

Sedite in se odpočijte. Počitek izkoristite za pogovor: vodeno izmenjavo doživetij, kjer lahko vsak pove svojo izkušnjo, občutek in ga drugi poslušajo.

 

6. ČUTILA:  učenci povedo, katera čutila poznamo in za kaj jih uporabljamo. 

Ker imamo 5 najpomembnejših čutil – oko, uho, jezik, nos, koža, oblikujemo 5 skupin. Vsak učenec izžreba kartonček, na katerem so števila od 1-5. Posamezna skupina bo prikazala ples določenega čutila, ostali pa bodo ugibali, za katero čutilo gre. 

1 – OKO (čutilo za vid; ples z očesi, pomežiki, zaprte oči, odprte oči, obračanje oči, gledanje okoli …)

2 – UHO (čutilo za sluh in ravnotežje; ples z ušesi, učenci »poslušajo«, se prijemajo za ušesa, lovijo ravnotežje, si šepetajo na uho, se pocukajo za uho …)

3 -  JEZIK (čutilo za okus; kažejo jezik, se z njim pačijo, se delajo, kot da so okusili nekaj kislega, sladkega, grenkega, okusnega, slanega, vročega …)

4 – NOS (čutilo za vonj; ples nosov, se z nekom »noskajo« v skupini, se primejo za nos, plešejo z nosom, vonjajo dišeče, smrdeče …)

5 – KOŽA (čutilo za zaščito pred škodljivimi vplivi iz okolja; ples kože, se otipajo po koži, pobožajo, malo uščipnejo, žgečkajo …)

 

Naveden primer je bil izbran, ker omogoča veliko različnih načinov izvajanja – ne predstavlja recepta, temveč potencial za kreativna preoblikovanja posameznega učitelja, ki naj se prilagaja specifikam posamezne skupine. Način, kako je primer predstavljen, je precej splošen, seveda pa je možno poglabljanje v posamezne vsebine in razširjanje le-teh ali pa še večje posploševanje v primeru mlajših otrok. Vsebine je vsekakor potrebno tako vsebinsko kot v smislu izvajanja prilagoditi starostni stopnji otrok in njihovim predhodnim izkušnjam na področju gibalnega izražanja. Predvsem pa izvajanje takšnega učnega procesa zahteva določeno mero poguma in kreativnosti pedagoga ter poznavanje osnovnih značilnosti gibalnega izražanja.

Zaključek

Pomembno je, da ima vsak otrok/mladostnik v svojem vzgojno-izobraževalnem okolju možnost izkusiti ples kot sredstvo izražanja. Za to potrebuje kvalitetne pedagoge, ki znajo ločiti umetniške oblike plesa od komercialnih in športnih zvrsti, ki s kulturno-umetnostno vzgojo nimajo nič skupnega. 

Ples je sredstvo izražanja, ki je zakoreninjeno v vsakem od nas, je oblika neverbalne komunikacije. Z »govorico telesa« sporočamo kar 70 % pomena, saj je ples vsestransko in intenzivno sredstvo za boljše izražanje občutkov. 

Zato se je potrebno zavedati, da je ples (in njegova govorica) pomemben za kvalitetno življenje vsakega posameznika. Še posebej za otroka, ki verbalno še ni sposoben izraziti vseh svojih občutenj in misli. 

 

 

Literatura in viri

1.    Geršak, V. (2010). Ples kot ustvarjalni proces in medpodročno povezovanje: analiza stanja v    slovenskih vrtcih. V: Pedagoški koncept Reggio Emilia in Kurikulum za vrtce: podobnosti v različnosti (ur. Devjak, T. et al.). Ljubljana: Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani.

2.    Kroflič, B. (1999). Ustvarjalni gib – tretja razsežnost pouka. Ljubljana: Znanstveno in publicistično  središče.

3.    Kurikulum za vrtce (1999). Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport, Urad RS za šolstvo.

4.    Nacionalne smernice za kulturno-umetnostno vzgojo v vzgoji in izobraževanju. (2009). Ljubljana. Pridobljeno 22.11.2010 s spletne strani: http://www.mss.gov.si/fileadmin/mss.gov.si/pageuploads/podrocje/os/devetletka/program_drugo/Smernice_za_kulturno_umetnostno_vzgojo.pdf 

 

 

*Raziskava je bila opravljena v okviru projekta z naslovom »Profesionalno usposabljanje strokovnih delavcev za izvajanje elementov posebnih pedagoških načel koncepta Reggio Emilia na področju predšolske vzgoje v letih 2008-2013«, ki ga je pridobila Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani, financirata pa ga Evropski socialni sklad in Ministrstvo za šolstvo in šport.