Govorimo počasi in razločno. Uporabimo mimiko in telesno govorico.

Ne kimamo z glavo, saj gluha oseba razbira z ustnic in telesne govorice.

Gluhi lahko z ustnic razbere največ 30 do 60% vsega povedanega, vse ostalo ugiba kot pri sestavljanki. Gluhi niso enako usposobljeni pri branju z ustnic. Nekatere črke so pri branju z ustnic zelo podobne: b, p, m;  f, v; h, g, h; c, s, z; č, š, ž, d, n, t. Zato gluhi ne morejo razbrati vsega z ustnic.

Naš obraz naj bo osvetljen, gluhemu naj svetloba ne pada v oči, ker nas tako ne vidi.

Če nas gluha oseba ne razume, uporabimo druge ali preproste besede ali zapišemo na list papirja.

Ne vpijemo.

Kadar želimo poklicati gluho osebo, rahlo potrepljamo za ramo ali nadlaket in vzpostavimo očesni stik.

Kadar ne moremo priklicati gluhe osebe, lahko zaropotamo, da začuti vibracije ali prižgemo luč.

Vzemimo si čas za komunikacijo, pomembno je, da smo prisotni tu in zdaj.

Če ne uspemo vzpostaviti stika z gluho osebo, ji na listek napišemo prošnjo, naj nam pomaga in pokaže, kako lahko komuniciramo z njo.

Ne jemo oziroma nimamo polna usta med pogovorom z gluho osebo.

Če ne razumemo, zaprosimo za pomoč tolmača za znakovni jezik.