"Erandi, čas je, da vstaneš," je zašepetala mama. Petelini so kikirikali, medtem ko so se oranžne in škrlatne barve zore širile po vasi Patzcuaro v mehiških hribih.

 

Erandi je vstala, si umila obraz, nadela srajco in krilo. Potem ji je mama skrtačila lase in jih spletla v dve debeli kiti, ki sta deklici segali vse do pasu.

 

Ko sta bili gotovi, je Erandi mami pomagala pripraviti testo za tortilje. Medtem ko sta mesili in gnetli, se je skozi okno zaslišal glas iz zvočnikov na ulici: "Lasje! Lasje! Plačali bomo najboljše cene za vaše lase. Pridite jutri v frizerski salon Miguel."

 

"O čem govorijo, Mama?" je vprašala Erandi.

"Kupci las prihajajo iz mesta," ji je odvrnila mama.

"Zakaj želijo kupiti naše lase?" je nadaljevala Erandi.

"Pravijo, da so najdaljši in najlepši v Mehiki," ji je pojasnila mama. "Uporabljajo jih za izdelavo lepih lasulj, trepalnic in modnega vezenja." 

 

Mama se je pogledala v staro počeno ogledalo na steni. Lasje so ji segali komaj do ramen."Tvoji lasje so veliko daljši in debelejši od mojih, Erandi. Kupci bi plačali celo premoženje za tvoje lepe kite, "je dejala s ponosom.

 

Pojedli sta in se pripravili na pot do jezera. Mama je vzela njuni ribiški mreži in si jih oprtala na hrbet. "Ne pozabi na vedri, Erandi,« je rekla in odšla po poti. 

 

Ko sta prispeli do jezera, so moški in ženske iz vasi že lovili ribe. Mati je razpletla svojo mrežo.

"Poglej, Erandi, spet nove luknje. Tega ne bom mogla več popraviti. Nujno potrebujeva novo mrežo."

Ob koncu dneva sta v vedri ločeno razporedili majhne in velike ribe ter se odpravili domov.

 

Ko sta naslednje jutro pojedli tortilje, je mama oznanila: "Čas je, da greva v frizerski salon."

Erandi je zajela sapo.

 

Prišli sta do salona in vstopili. Erandi je pogledala po sobi, natrpani z ženskami. Medtem ko se je vrsta počasi premikala, je strmela v ogromne škarje v frizerjevih rokah. Ob vsakem koraku bližje k frizerskemu stolu so se ji kolena bolj šibila. Bila je že skoraj pri stolu, toda preden je uspela stopiti naprej, je mama odločno zakorakala mimo nje in se usedla. Erandi je gledala, kako je frizer ovil brisačo okoli maminih ramen in prijel v roke njene lase.

 

"Vaši lasje niso dovolj dolgi," je slišala reči brivca. Njena mati je od zadrege zardela. Ko je vstala in potegnila Erandi proti izhodu, je frizer opazil Erandine kite: "Čakajte," je zaklical, "Kupili bomo lase vaše hčerke."

 

Mama se je obrnila: "Lasje moje hčerke niso naprodaj," je ponosno dejala. Nato je začutila stisk Erandine roke in pogledala proti njej.

 

"Ja, mama", prodali bomo moje kite," je zašepetala Erandi.

"Ne, hčerka moja" je odvrnila mama. "Ni nam treba prodati tvojih las."

 

Ampak Erandi je spustila mamino roko in odšla proti stolu. Ženske so ostrmele, ko je splezala na sedež. Frizer je pomeril kite in vzel v roke škarje. Erandi je zaprla oči. Čutila je, kako so kovinske škarje zdrsnile ob njenem obrazu in vratu ter slišala oster snip snip.

 

Erandi je imela oči zaprte dokler frizer ni končal. Potem jih je počasi odprla in se pogledala v ogledalo. Njeni lasje so komaj segli do ušes.

 

Zunaj na ulici je čutila mrzli zrak na zadnji strani vratu. Mama je molče hodila poleg nje. Samo votel zvok sandal po tlaku je trgal tišino na tlakovanih ulicah.

 

Končno je Erandi pokukala na obraz svoje matere in videla, da joka.

"Ne skrbi mama, moje kite bodo spet zrasle tako dolge in lepe kot prej."

Mama je vzela Erandino roko v svojo in medtem ko so zadnji sončni prižigali strešna slemena, sta odšli proti trgu, da bi kupili novo mrežo za ribolov.

 

 

 

Napisal A. H. Madrigal

Prevod: Gaja Višnar