Nekoč je živela uboga vdova, katere hiša je dolga leta stala v podeželski vasi, daleč od prvega mesta. Vdova je imela samo otroka po imenu Jakec, ki ga je poveličevala in mu ustregla pri vsem. Posledica njene pristranskosti je bila, da je Jakec namenil le malo pozornosti temu, kar je mama govorila, bil je nepreviden in objesten. Njegovo obnašanje ni bilo posledica slabega razpoloženja, ampak tega, da ga mati ni nikoli grajala. Ker ni bila bogata, Jakec pa ni hotel nič delati, je morala mama sama preživljati oba. Tako je bila prisiljena prodajati vse, kar sta imela, dokler jima na koncu ni ostala samo še krava.

 

Vdova, s solzami v očeh, si ni mogla pomagati, da nekega dne ne bi pristopila k Jakcu. "Oh ti zlobni fant," je rekla,"s svojim nepremišljenim obnašanjem si oba spravil na kant! Ti postopač! Nimava niti za košček kruha! Nič drugega nimava kot najino ubogo kravo, ki jo morava prodati, ali pa bova stradala!" Jakec je bil nekaj časa ganjen, vendar je kmalu pozabil na mamino stisko. Postal je lačen in začel mamo prepričevati, naj prodata kravo. Nazadnje se je mama s težkim srcem strinjala.

 

Nepremišljeni deček je odšel na pot in kmalu srečal mesarja, ki ga je vprašal, zakaj pelje kravo od doma. Jakec odgovori, da jo pelje prodat na trg. Mesar je imel v svoji torbi nekaj čudovitih fižolčkov različnih barv, ki so pritegnili Jakčevo pozornost. Ko je mesar to opazil, se je odločil, da bo Jakca izkoristil in mu ponudil fižolčke v zameno za kravo. Naivni fant je mislil, da je ponudba dobra in kupčija je bila sklenjena. Jakec je kravo zamenjal za nekaj fižolovih zrn. Pohitel je domov in povedal zgodbo svoji materi, ki je v jezi na vso moč zamahnila proti fižolčkom, da so se razleteli po celem vrtu.

 

Ko se je Jakec zgodaj zjutraj zbudil, je skozi okno zagledal nekaj nekaj čudnega. Pohitel je na vrt, kjer je kmalu ugotovil, da je nekaj zrn fižola čudežno vzklilo. Debela stebla so rasla visoko in se prepletala, da so oblikovala lestev, ki ji ni bilo videti konca. Njen vrh se je skrival v oblakih. Jakec je stopil na fižolovo lestev in ugotovil, da je močna in trdna. Takoj ga je prešinila ideja, da bo splezal čisto do vrha in ugotovil, kam veriga vodi.

 

Ideja ga je tako prevzela, da je pozabil tudi na lakoto in se nemudoma začel vzpenjati po lestvi. Po nekaj urah je priplezal do vrha, izčrpan od utrujenosti. Pogledal je okrog in presenečeno ugotovil, da se je znašel v tuji deželi. Videti je bila kot precej neplodna puščava. O kakšnem drevesu, grmu, hiši ali živemu bitju ni bilo ne duha ne sluha.

 

Jakec se je zamišljeno usedel na kamen ob cesti in pomislil na svojo mamo. Zopet ga je napadla lakota in zdaj je obžaloval svojo neposlušnost. Mislil je, da bo od lakote kar umrl. Odpravil se je po poti in upal, da bo naletel na kakšno hišo, kjer bi lahko dobil kaj za pod zob. Nenadoma mu je pot prekrižala lepa mlada žena. Oblečena je bila v elegantna oblačila, v rokah pa je držala čarobno palico, na kateri je sedel pav iz čistega zlata. Pristopila je k Jakcu in rekla: »Razkrila ti bom zgodbo, ki ti je mama ne upa povedati. Pred tem pa mi moraš svečano obljubiti, da boš ubogal moje ukaze. Sem vila in če ne boš ravnal točno po mojih navodilih, mi boš odvzel moč, da ti pomagam, in ni dvoma, da boš potem umrl.« Jakca je opozorilo precej prestrašilo, a vseeno je obljubil, da bo sledil navodilom.

 

"Tvoj oče je bil bogat človek z zelo dobrimi nameni. Nikoli ni odklonil pomoči vaščanom in celo sam je iskal tiste, ki so jo potrebovali. Nedaleč od hiše tvojega očeta je živel velikan, ki je bil zaradi svoje okrutnosti strah in trepet cele dežele. Velikan je bil nevoščljive narave in ni maral slišati govoric o dobroti in človečnosti drugih. Zaklel se je, da bo tvojemu očetu storil nekaj slabega, saj ni hotel več poslušati o njegovih dobrih delih. Tvoj oče je bil predober človek, da bi se bal zla drugih, zato velikanu ni bilo treba dolgo čakati na priložnost za izpolnitev svoje namere. Slišal je, da bosta tvoja starša kmalu obiskala prijatelje v oddaljenem mestu in uredil je, da so ju iz zasede napadli, očeta ubili, mamo pa ujeli na poti domov.«

 

»Takrat si imel le nekaj mesecev. Tvojo ubogo mati, skoraj mrtvo od strahu in groze, je velikan zaprl v ječo pod svojo hišo, v kateri je bila z dojenčkom dolgo ujetnica. Služabniki tvojih staršev so opazili njuno izginotje, a odkrili niso nobene sledi. Medtem je velikan napisal oporoko, v kateri je bilo zapisano, da tvoj oče vse svoje premoženje zapušča njemu kot tvojemu skrbniku. Tako je imel popolno oblast. Po nekaj mesecih je velikan tvoji mami ponudil prostost ob prisegi, da nikoli ne bo razkrila zgodbe krivici, ki ji je bila storjena. Da ga ne bi ogrožala, tudi če prelomi obljubo, jo je z ladjo poslal v daljno deželo, kjer jo je pustil brez prebite pare.«

 

»Sama sem bila ob rojstvu tvojega očeta imenovana za njegovega skrbnika. Vendar imamo tudi vile svoje zakone in malo preden je velikan umoril tvojega očeta, sem jih prekršila. Moja kazen je bila prekinitev mojih moči za določen čas in ta splet nesrečnih okoliščin mi je preprečil, da bi ob velikanovem napadu pomagala tvojemu očetu, kljub moji veliki želji. Tistega dne, ko si šel prodati mamino kravo in spoznal mesarja, je bila moja moč obnovljena. Jaz sem bila tista, ki te je skrivaj nagovorila k zamenjavi krave za fižolčke. Zaradi moje moči so fižolčki tako hitro pognali in oblikovali lestev, po kateri si priplezal k meni. Velikan živi v tej deželi in ti si oseba, ki ji je namenjeno kaznovati velikana za vse njegove hudobije. Veliko nevarnosti in težav ti bo prišlo na pot, vendar moraš vztrajati in maščevati smrt svojega očeta.«"

 

Kar se tiče velikanovega premoženja, je vse, kar ima, tvoje, čeprav si bil za to prikrajšan. Zato lahko vzameš karkoli želiš. Vendar pa moraš biti previden, kajti velikanova sla po bogastvu je tako velika, da bo ob prvi izgubi, ki jo odkrije, postal nasilen in oprezen. Samo z zvijačo ga lahko premagaš, prideš do svojega premoženja in poravnaš krivico, ki je bila storjena tvoji družini.

 

»Zahtevam samo eno stvar. Tvoja mama ne sme izvedeti, da si seznanjen z zgodovino svojega očeta, dokler me spet ne vidiš. Pojdi naravnost po poti in kmalu boš videl hišo, v kateri živi tvoj sovražnik. Če boš storil, kakor sem ti naročila, te bom varovala. Vendar ne pozabi, če prekršiš moje ukaze, te čaka strašna kazen.«

 

Ko je to rekla, je izginila in Jakcu ni preostalo drugega, kakor da nadaljuje pot. Hodil je vse do sončnega zahoda, ko je na svoje veliko veselje pred sabo zagledal velik dvorec. Pred vrati je stala lepa ženska. Prosil jo je za kos kruha in prenočišče. Ženska je bila presenečena in povedala, da mimo dvorca redko zanese kakšno živo bitje, saj je znano, da je njen mož okruten in močan velikan, ki je človeško meso, če mu le pride pod roke.

 

To je Jakca močno prestrašilo, vendar ni pozabil na vilino zaščito. V upanju, da bo velikana lahko ukanil, je žensko prosil, naj ga sprejme samo za eno noč, in ga skrije, kjer se ji zdi primerno. Dobra žena je nazadnje popustila, saj je bila izjemno sočutne narave, in ga spustila v hišo.

 

Najprej sta šla skozi elegantno, lepo opremljeno dvorano, nato nadaljevala skozi več prostornih sob, ki so bile opremljene v istem veličastnem slogu, vendar precej zapuščene in zanemarjene. Sledila je dolga temačna galerija, osvetljena samo toliko, da so se na vsaki strani namesto stene videle rešetke iz železa, od koder je prihajalo stokanje žrtev, ki jih je imel velikan okrutno pridržane v zaprtih prostorih za svoj neutrudni apetit. Ubogemu Jakcu je bilo kar slabo od strahu ob tako groznem pogledu. Pomislil je, da nikoli več ne bo videl svoje mame in končal kot velikanova večerja. Nato je pomislil na vilo in srce mu je napolnil nov občutek upanja.

 

Dobra žena je Jakca peljala v prostorno kuhinjo z velikim ognjiščem. Ukazala mu je, naj sede, mu dala jesti in piti. Jakec je užival v obroku, dokler se ni nenadoma zaslišalo trkanje na vrata, tako glasno, da se je cela hiša stresla. Gospodinja je Jakca skrila v pečico, sama pa tekla odpreti vrata svojemu možu.

 

Jakec je zaslišal gromki velikanov glas, rekoč: »Žena! Žena! Voham sveže meso!« »Oh! Dragi moj," je odgovorila žena, "to so samo ljudje v ječi." Velikan ji je verjel in se nazadnje usedel ob kamin, medtem ko mu je žena pripravljala večerjo.

 

Počasi je Jakec poskušal pogledati pošast skozi majhno razpoko v pečici. Presenečen je bil, kakšne neverjetne količine je požiral velikan – zdelo se je, da nikoli ne bo nehal jesti in piti. Po večerji, je žena na mizo pred velikana postavila kokoš. Jakec je radovedno opazoval, kaj se bo zgodilo. Kokoš je tiho stala pred njim, in vsakič, ko je velikan rekel: »Izleži!«, je kokoš izlegla jajce iz čistega zlata. Velikan se je dolgo zabaval s svojo kokošjo, medtem ko je njegova žena odšla spat. Naposled je tudi velikan zaspal in smrčal kot da bi bučal slap. Ko je ob zori velikan še vedno spal, se je Jakec opogumil, splezal iz pečice, pograbil kokoš in stekel, kolikor so ga nesle noge.

 

Jakec je brez težav našel fižolovo steblo in se spustil po njem hitreje kot je pričakoval. Mati je bila presrečna, da ga vidi. »No, mati,« je dejal Jakec, »prinesel sem ti nekaj, kar te bo obogatilo." Kokoš je pridno legla toliko jajc, kolikor sta želela in kmalu sta mama in Jakec postala premožna.

 

Nekaj mesecev sta Jakec njegova mati srečno živela v izobilju, kljub temu pa si je Jakec želel ponovno obiskati velikana. Nekega dne se je zgodaj zjutraj spet povzpel po fižolovem deblu in v poznih večernih urah prispel do velikanovega dvorca. Žena je stala pred vrati tako kot poprej. Jakec jo je prosil za hrano in zavetišče. Žena mu je odgovorila, da je že enkrat spravila pod streho revnega fanta, ki jo je izigral in ukradel eno od bogastev njenega moža. Ta od tedaj z njo ravna okrutno. Kljub temu ga je sprejela, ga peljala v kuhinjo, mu dala jesti in ga skrila v leseno omaro. Velikan se je vrnil domov, pojedel večerjo in ženi naročil, naj mu prinese njegovi torbi z zlatom in srebrom.

 

Jakec je iz svojega skrivališča opazoval velikana šteti svoja naravna bogastva. Ko jih je skrbno pospravil, je velikan ponovno zaspal. Jakec se je tiho prikradel iz svojega skrivališča in se približal velikanu, ko je pes pod naslanjačem besno zalajal. V nasprotju z Jakčevim pričakovanjem, je velikan trdno spal naprej. Ko je pes prenehal lajati, je Jakec pograbil torbi, varno prispel do vrat in kmalu priplezal do dna fižolovega stebla. Ko je prišel do materine koče, jo je našel zapuščeno. Presenečen je stekel v vas in naletel na starko, ki ga je usmerila do koče, v kateri je bila Jakčeva mati, očitno na smrtni postelji. Ko je izvedela za varno vrnitev našega junaka, je mati je oživela in kmalu popolnoma okrevala. Jakec ji je nato podaril vreči zlata in srebra. Jakčeva mati je opazila, da sina nekaj tare, in si močno prizadevala, da bi odkrila vzrok njegove melanholije. A Jakec je dobro vedel, kakšne bi bile posledice maminega odkritja. Zato je vse svoje moči uperil v premagovanje želje po ponovnem vzponu v velikanovo deželo.

 

Na najdaljši dan v letu se je Jakec ob prvem svitu ponovno povzpel po fižolovem steblu, brez večjih težav priplezal do vrha in našel pot do velikanovega dvorca. Tja je prispel v večernih urah in našel velikanovo ženo pred vrati, tako kot ponavadi. Jakec je spremenil značaj in se oblekel tako, da ga žena nikakor ne bi mogla prepoznati. Kljub temu pa je tokrat ni bilo tako lahko prepričati, naj ga spusti v hišo. Končno je popustila, ga peljala v kuhinjo in skrila v bakren kotel.

 

Ko se je velikan vrnil, je kot ponavadi dejal: »Žena! Žena! Voham sveže meso!« Jakec je mirno čakal, da ga žena pomiri. Vendar pa je velikan tokrat ni poslušal in nenadoma začel preiskovati celo sobo. Jakcu je od strahu zmrznila kri v žilah in ko se je velikan približal bakrenemu kotlu, je bil prepričan, da ga čaka gotov konec. A velikan se je prenehal z iskanjem in sedel k ognjišču.

 

Po večerji je velikan ukazal ženi, naj prinese njegovo harfo. Jakec je pokukal izpod bakrenega pokrova zagledal najlepšo stvar, kar bi si človek lahko zamislil. Harfa je stala na mizi pred velikanom in ko je ta rekel: »Igraj,« je v trenutku začela igrati prelepo melodijo. Jakec si je harfe želel najbolj od vseh zakladov.

 

Velikanova duša ni bila uglašena z melodijo in glasba ga je kmalu zazibala v globok spanec. Takrat je bil pravi čas, da Jakec odnese harfo, saj je bilo velikanovo spanje globlje kot ponavadi. Jakec je splezal iz kotla in pograbil harfo, ki pa je bila začarana in glasno zavpila: »Gospodar, gospodar!«

 

Velikan se je prebudil, vstal in poskušal steči za Jakcem, vendar ga je spil toliko, da ni mogel niti stati. Jakec je tekel hitro, kot je le mogel. Zdaj je velikan prišel k sebi, toliko, da je lahko hodil. Če bi bil trezen, bi Jakca takoj ujel, tako pa je imel Jakec dovolj časa, da je bil prvi na vrhu fižolovega stebla. Velikan je hodil za njim in vso pot vpil kot grom. V trenutku, ko je Jakec priplezal do dna fižolovega stebla, je prijel za sekiro. Ravno, ko se je velikan začel spuščati po steblu, je Jakec s svojo sekiro pri korenu prerezal stebel in velikan je omahnil na vrt. Padec ga je v trenutku ubil.

 

Jakec je mamo iskreno prosil odpuščanja za vse tegobe, ki jih je povzročil, in obljubil, da bo v prihodnosti vesten in poslušen. Izkazal se je kot mož besede in postal vzor ljubečega obnašanja in pozornosti do staršev.

 

Napisal E. S. Hartland

Prevod Gaja Višnar