Davno nekoč je živel deček po imenu Maliang. Zelo rad je risal, ampak so bili doma tako revni, da si ni mogel kupiti niti peresa. Nekega dne, ko je gnal čredo, je šel mimo šole. Tam je videl učitelja risanja, ki je vladarju izročil čopič za risanje. Ko je Maliang to videl, je bil kot uročen. Brez zavedanja je vstopil v šolo in rekel: »Prosim vas, ali mi lahko podarite eno pero? Jaz si resnično želim naučiti risanja.«

Oba sta mu med smehom odvrnila: »Revni otrok bi tudi rad znal risati?«

Dečka sta nagnala ven.

Maliang je sopihajoč od besa rekel: »Ne verjamem v to, da se revni deček ne bi mogel naučiti risanja!«

Odslej se je začel vztrajno učiti risanja. Odšel je na vrh gore nabirati veje. Z eno od teh vej je na peščenih tleh narisal nebeško ptico. Odšel je do vznožja reke po travo in uporabil njene korenine, da bi na pesek rečne obale narisal ribo. Karkoli je videl, je brž hitel risati.

Nekateri so ga vprašali: »Maliang, naučil si se risati, boš šel zdaj risati za kralja na dvoru?«

Odmajal je z glavo: »Jaz zagotovo ne! Risal bom samo za nas revne ljudi!«

 

Nekaj mesecev je minilo in Maliang je zelo napredoval v risanju. Ampak vseeno še vedno ni imel čopiča. Kako je upal in si želel tega čopiča!

Nekega večera, ko je že ležal na postelji, se je kar naenkrat v njegovi sobi zlato zableščalo. Stara glava z belo brado se je prikazala pred njegovim obrazom. Starec mu je izročil čopič rekoč: »Maliang, zdaj imaš pero, spomni se kaj si doživel v svojem življenju in riši samo za revne ljudi!«Bil je neverjetno srečen. Takoj je prijel čopič in začel na steno risati petelina. Ampak začuda je petelin oživel! Poletel je iz stene in skočil skozi okno. Slišalo se je samo glasno kikirikanje. Čopič, ki mu ga je podaril starec z belo brado, je bil vendarle čudežen.

 

Maliang je s čudežnim čopičem vsak dan risal revnim v njegovi vasi. Karkoli so si zaželeli, jim je takoj narisal. Karkoli je narisal, takoj so to tudi dobili.

Nekega dne, ko je že prehodil kos poti, je zagledal starega kmeta in otroka kako orjeta zemljo. Orala sta s težavo, saj je bila zemlja zelo trda. V roke je vzel svoj čudežni čopič in narisal velikega vprežnega vola. »Muuuuuu …« in vol je začel vleči plug.

 

Vladar je slišal za ta čudežni čopič. Ukazal je svoji vojski naj ga primejo in privedejo na dvor (vladna pisarna/yamen). Hotel je naj mu nariše veliko goro zlata. Maliang ga je sovražil, stal je, brez da bi se premaknil in z odločnim glasom rekel: »Jaz ne znam risati!« Cesar je bil tako jezen, da ga je vrgel v ječo.

 

Ob polnoči, ko je stražar trdno zaspal, je deček vzel čopič in na steno narisal vrata. Rahlo je potisnil in vrata so se odprla. Zaklical je ostalim jetnikom: »Sovaščani, pojdimo!« Vsi zaporniki z njim vred so skočili skozi vrata.

 

Ko je uradnik slišal za pobeg, je hitro razposlal svojo vojsko, da ga ujame. Ampak ker je Maliang narisal hitrega konja, je lahko hitro pobegnil daleč stran. Kako bi ga le ujeli! Prišel je do mesta, kjer je vreme zelo sušno in se je ves pridelek posušil. Kmetje niso imeli voza za dostavljanje vode, ampak so vodo nosili kar v lesenih sodih. Joj prejoj, kako naporno delo. Ko je deček s čopičem to zagledal, je rekel: »Narisal vam bom nekaj vozov za vodo!« Ko so jih kmetje dobili, so bili presrečni.

 

Kar naenkrat se je okrog zbralo nekaj vladarjevih uradnikov in vojakov, ki so zavili železno verigo okoli njegovega vratu in Maliang je bil spet aretiran.

 

Vladar je sedel v veži in nenehno vpil: »Zvežite ga!« »Zasezite njegovo čudežno pero!« »Hitro pokličite učitelja risanja!« 

 

Ko je učitelj risanja prišel, mu je vladar ukazal naj nariše legendarno drevo denarja (money tree). Tako je učitelj prijel čudežno pero in začel risati.

 

To je bilo kralju zelo všeč, zato je v naglici je stekel do drevesa. Vendar na njegovo presenečenje se je z glavo zadel ob steno, zaradi udarca mu je na glavi zrasla buška. Slika na steni je ostala samo slika. Ni se spremenila v resnično drevo denarja.

 

Vladar je odklenil Maliangovo verigo in mu prijazno rekel: »Dobro, mi boš pa ti narisal sliko!«

Ker si je naš umetnik močno želel, da mu vrnejo vzeto pero, je odvrnil: »Dobro, vam narišem sliko!«

Misel kako Maliang riše, ga je razveseljevala. Dal mu je čudežni čopič in mu ukazal naj mu nariše zlato goro.

Naš junak je risal brez besed, na steno je narisal neskončno morje.

Kralj je bil besen: “Kdo ti je rekel, da nariši morje? Hitro nariši zlato goro!”

Maliang se je pretvarjal, da ga ni slišal in se ni ustavil. Risati je začel veter. Gladina morja je postala nemirna. Valovi so butali ob čoln, ki se je začel nevarno nagibati z vladarjem v njem. Cesar, ki je bil od glave do pet moker, je krčevito objemal jambor in nepretrgoma kričal:

“Veter je premočan! Ladja se bo prevrnila! Ne riši več!”

 

Vendar se Maliang ni ustavil. Še vedno je risal veter, ki je postajal močnejši. Zbirati se je začelo veliko mogočnih črnih oblakov, začelo je grmeti in bliskati se. Bila je prava nevihta. Valovi so postali siloviti, morje je spominjalo na visoko porušeno steno. Vse se je zgrnilo nad ubogim čolničem.

 

Ladja se je obrnila in potonila. In vladar? Ni ga bilo na spregled. Morda je potonil na dno morja. Mogoče sameva na svoji gori iz zlata. 

 

 

 

Prevod Petra Šabič